Nova Rock 2011 – Malo mešano na žaru

Turisas

Turisas

Avstrija / Nickelsdorf
11. do 13. junij 2011

Vsako leto so poletni dnevi čedalje bolj poplavljeni s festivali, ki med seboj tekmujejo za zveneča in visoko leteča imena. Letošnji Nova Rock ni bil nikakršna izjema, četudi se je zdelo, da ga ostali večji evropski festivali kar prekašajo glede imen. Kar dela Nova Rock še bolj mikaven, je seveda dokajšnja bližina ter ponudba prevoza z avtobusom do tja in nazaj ter je po nedavni nesreči čedalje bolj mikavna alternativa vožnji. Res je, četudi pot ni pretirano dolga (okoli 400 km), pa po parih dneh pitja, rajanja, skakanja, žuranja, malo spanja in vročine kaj hitro poidejo moči.

Nazaj na festival. Organizator je z velikim veseljem nekaj dni pred festivalom naznanil, da je razprodan. Točne številke mi sicer ni uspelo izvedeti, se je pa govorilo o 50.000 obiskovalcev na dan. Temu je pritrdil tudi prvi pogled na prizorišče. Pravo mravljišče ljudi, šotorov, avtomobilov, prikolic in ogromnih skladovnic piva, ki so jih ljudje tovorili s seboj. Kot vedno smo štartali zelo zgodaj, da se izognemo gneči in dobimo soliden prostor – ampak, tako se je izkazalo, takšne plane so imeli tudi vsi ostali. Zato nas je pričakala neznosna gneča avtomobilov. Kar bi bilo lahko nadvse dolgočasno in nadležno, če nas ne bi obiskal Batman, njemu je sledil Spiderman, kateremu je družbo delal Robin, za vsemi temi pa je skakljala še opica. Pisana družba posebnežev je tako že takoj nakazala, da bo festival nekaj posebnega. Vsemu temu pa je na žalost sledilo ne preveč zabavno iskanje prostora za kampiranje in postavljanje tabora. Vendar ko vidiš tisoče sotrpinov, situacijo prebaviš nekoliko lažje – kljub nadležnemu vetru, žgočem soncu in trmastemu baldahinu, ki noče stati pri miru …

Letos se je festival premaknil za en dan naprej ter je trajal od petka do ponedeljka. Prvi večer je bil namenjen DJ-em ter dvema manjšima bendoma, ki sta zavzela prenosni oder avtomobila. Zato pa ob skromni glasbeni ponudbi večer bil prežet z velikimi količinami alkohola. Tekom ostalih treh dni pa se je na dveh večjih in dveh manjših odrih zvrstilo več kot 55 nastopajočih.

Ena od najbolj motečoh zadev pri festivalu je ob omenjeni številki tudi dejstvo, da ob pogledu na časovnico nastopov zelo težko najdeš zadovoljiv presek med možnostmi in željami. Sicer se organizatorji nekako potrudijo, da pride do manjšega zamika med bendi, vendar skakanje od odra do odra ožuli noge in dvigne utrip, ker se bojiš, da boš preveč zamudil. Tako je bilo skoraj obvezno, da si zavoljo fizičnega zdravja (na škodo psihičnega) moral kak bend žrtvovati za bodoče čase.

Nova Rock vsako leto ponudi pisan nabor različnih glasbeni stilov in tudi 2011 ni bilo izjema. Edina razlika v primerjavi z lanskim je bila ta, da je bilo letos nekaj manj prostora namenjenega grunge bendom, zato pa več hardcor skupinam. Seveda pa niso izvisiseli niti ljubitelji rocka, metala, pop-rocka, punka, elektronike, manjkal pa ni niti slavni Otto (da, nemški komik, igralec in tudi vsestranski pevec).

Nova Rock je tako postregel z veliki, večjimi in največjimi glasbenimi zvezdami. Med temi so nekatere zasvetile zelo močno, druge pa več kot bledega odseva samih sebe niso uspele prikazati. Četudi večina vidi le le vodilna imena na seznamu, pa se vedno splača pokukati tudi bende, ki so na vrsti med prvimi. Takšno prijetno presenečenje so tako bili Kellermensch, danska zasedba, ki se sprehaja med alternativo in post-metalom, v svoje melodije pa poleg standardnih inštrumentov stika še orgle, kontrabas in violino. Izmenjava dveh močnih vokalov ter matadorskega basista, ki se je nesramežljivo spopadal z nevidnim bikom, je skupino zapisalo na mojo listo bendov, ki se jih ne sme spregledati. Druga prijetna seznanitev so bili Clutch, ki preigravajo hard/stoner rock s primesmi bluesa. Resnično prijetno za uho in dobra popotnica v noč. Veliki festivali ponavadi niso namenjeni predstavitvam zadnjih plat, bolj temu, da preigraš svoje uspešnice ter zraven dodaš novosti, ki so ravnokar izšle izpod prstov glasbenikov. To formulo so imeli načeloma vsi in publika se ni niti malo pritoževala. Kako drugače animirati publiko kot s pesmimi, ki jih poznajo in se lahko derejo zraven. Obvezno je bilo tudi hvaljenje publike, zahvale ter nagovarjanje k mosh pitu. Gledalci so prišli tudi zaradi tega. Tisoče ljudi je tako dvigalo prah in zatemnilo nebo pri skoraj vseh bendih – glasbena norija v vseh možnih pogledih.

Če sem prej omenila dve pozitivni presenečenji, pa žal ni manjkalo niti tuširanje z mrzlo vodo. To so zagotovo bili Thirty Seconds to Mars. Ko ti lepi Jared ne odpoje skoraj nobenega refrena, se resno vprašaš, kaj je tu narobe. Seveda je publika vse suvereno odpela/odkričala, a tega nismo prišli poslušat. Imel je dovolj besed o tem, kako si bo to noč zapomnil za vse življenje, a za vse življenje bo ostalo le razočaranje in pozerstvo. Recimo, da so Linkin Park, ki so nastopili za njimi, malce popravili grenak okus, a vseeno, vsak malce bolj zahteven poslušalec ni prišel le gledat lepih dečkov. Linkin Park so se dobro pripravili, kajti projekcija je bila prvovrstna in zelo zgovorna, lepa popestritev. Zadnji bend, ki je bil dodan na listo za festival, so bili The Sisters of Mercy, legendarni angleški rock gotičarji. Eldritch je še vedno suvereno zapel njihov večni hit Temple of Love, manjkala ni niti Lucretia.

Če potegnem črto skozi vse bende, moram reči, da so starci vodili v vsem. Dickinson, pravi profesionalec, Iron Maiden še vedno železna in neomajna. Motörhead in Lemmy stoprocentna v svojem nastopu. Serj se je gladko poigraval z besedami in melodijami, publika pa je vzneseno pozdravila tudi cover Sultans of Swing (Dire Straits), skratka System of a Down so izvežbali nastop in svoje delo opravili korektno. Za dekleta so poskrbeli 3 Doors Down, zaigrali so Loser, Kryptonite in Landing In London – moja ženska dušica je bila zadovoljena. Še bolj zadovoljna pa je bila, ko so Korn zaigrali Freak on a Leash. Dedci obvladajo svoj posel v potankost! Ni šlo spregledati tudi Flogging Molly, Volbeat in Maxa Cavalere aka Cavalera Conspiracy. Junci so pokazali svoje roge in popeljali avstrijsko poljano v besneč tornado navdušencev. Na moje veselje so Dredg preigravali svoje starejše adute, novi komadi pa so v živo zveneli prijetno rockersko in ne tako pusto kot na novi plošči. Guano Apes – kaj naj rečem, odnesla jih je slava ali pa želja po denarju, torej preigravanje popa in visoke petke … Ne morem niti mimo Alter Bridge zasedbe, Myles Kennedy ima pač magičen glas in nalezljiv, skromen nasmeh, ki te odnese iz tistega prašnega polja v druge stratosfere. Prav tako Pendulum (live). Suvereno so zavzeli oder in niso popustili do konca, še najbolj zagrizeni metalci z Iron Maiden majicami so se razvneli na njihov beat. Mladiči pa so dobili svoje tudi na metal korovcih Asking Alexandria, Architects in Bring Me the Horizon, Sick of It All pa so vsem tem prej naštetim mlajšim bendom pokazali, kako se streže stvarem – folku se je trgalo.

Nova Rock moraš doživeti, da ga lahko zaobjameš, začutiš in zavohaš. Je pač festival, kjer sprejmeš vse dobro in vse slabo. Doživetje, ki ostane v glavi kar nekaj časa. Ko se doma končno normalno skopaš, usedeš na WC, poskrbiš za vse opekline, želodčne probleme in piskajoč ton v glavi, se spominjaš le še dobrih norih glasbenikov, norega folka in predvsem glasbe.

Tekst / foto: Branka Resnik & Jani Premužič

 

Iron Maiden – When The Wild Wind Blows

 

System of a Down – Chop Suey

 

Linkin Park – Paper Cut

 

Korn – Get Up

 

Volbeat – Heaven nor Hell

 

Fotogalerija:

Povezani članki: