Neznosna sladkobnost ubijanja – The Walkmen v Kinu Šiška

Arhibald Archibaldovich

Arhibald Archibaldovich

Ljubljana / Kino Šiška

28. 6. 2011

Pred koncertom The Walkmen so oder okupirali člani domače, vedno bolj prepoznavne zasedbe Arhibald Archibaldovich. Predstavili so se s svojo fuzijo indieja, ki kotira med značilnostmi post-punk revivala, izvornega angleškega rocka iz pubov v 80-ih in alter-rockovskim zažiganjem. Glasbeno polje, ki ga prečesavajo, so uspeli suvereno prenesti v intimno koncertno okolje. Ritmični poudarki v aranžmajih komadov, značilna subtilnost in obenem številne zaznavne reference, ki se razprostirajo od The Smiths, preko Joy Division, Franz Ferdinand, The Drums ali Bloc Party, so zveneli kot konkreten udar glasbe, ki je v prejšnjem desetletju osvojila prestol širše alternativne godbe, obenem pa dovolj raznoliko in neizčrpano. V nekih segmentih so uspeli ustvariti vzdušje koncertne urbane Anglije, kakršno je denimo prikazoval zdaj že nekaj let star film 9 songs. Vseeno pa je bil opazen maneverski prostor, ki ga band, glede na svojo mladost in glasbene sposobnosti ima, v smislu iskanja bolj lastnega izraza in širjenja zvočnega spektra.

The Walkmen imajo verjetno toliko prednosti kot slabosti. Očitati jim je moč črpanje iz navidez neizmernega vodnjaka folkovskega romanticizma, ki se rad guli in oguli skozi različne forme indie glasbe, da so z manipulacijo po tem predvidljivem vzorcu namerno ali nenamerno pridobili zveste fane ali poslušalce, ki recimo The Rat z resnostjo označujejo za najboljšo pesem vseh časov … Po drugi strani pa so ravno v tem segmentu našli dovolj specifike, izraznosti in poetične moči, da predstavljajo osvežujočo vodo na sceni. Oboje bi se dalo skozi drugačne vzorce aplicirati na njihov koncert v Kinu Šiška. Precej obetaven uvod je ogrel poslušalca z močno dozo ganljivosti in čustvene intenzivnosti, ki sta se odlično družili z vskoki kitarskih riffov, v skladu s komadi, ki so bili na določenih mestih na vrsti. Kar so gradili s folkovsko subtilnostjo, nekoliko teksturiranim poletnim zvokom kitare, in obenem pripravljali teren za kasnejši razvoj komadov z rockovsko naravnanim bobnanjem ter z dylanovskim baritonom pevca Hamiltona Laithauserja, njegovim nadstandardnim tekstopisjem, so razpršili in poslušalca osvobodili z izbruhi distorziranih kitarskih »power« akordov. Vendar je vse to izgledalo kot slepilna bomba pred nadaljevanjem koncerta. Postopoma se je okravatena karizma, pitje vina iz kozarca in energija upornih študentov elitnih univerz, rojenih bogatim staršem, izkazala kot cilj za poceni osvajanje žajfniškega miljeja. Pogosta dvojnost nekaterih krogov, ki cenenost prepoznajo v enem segmentu, kadar pa je aplicirana na drugačen vzorec, jim uide ali se ji celo prepustijo, je nudila uspešno gojišče za takšen razvoj dogodkov. Vedno počasnejši tempo skladb, posiljena baladnost, priročna za prižiganje vžigalnikov in zasanjano poplesavanje v dvoje, sta pod krinko delovali razdiralno na koncert, ki bi v skladu s studijskih delom zasedbe lahko pričakovano potekal precej drugače. Deška, zasanjana prezenca Laithauserja je spremenila svoj pomen. Porazgubljala se je v zanjo neprimernih preprostih besedičenjih o prvem obisku v tej deželi, zahvaljevanju publiki in pohvalam na njen račun, kar bi solidno obstalo v primeru kakšnega drugega frontmana. Vse kar je počel, je v kontekstu glasbenega izraza in razporeda pesmi izražalo nasprotno od predstavljenega, pa naj je šlo za igranje brezbrižnosti z rokami v žepih, nadaljnje srkanje žlahtne kapljice ali predstavljanje ostalih članov zasedbe. Največje razočaranje predstavlja vtis, da so The Walkmen želeli ustvariti telenovelo, preprosto začrtane like aristokracije in temu primerno organizacijo in predstavitev glasbene podlage. Še večje razočaranje pa streže nasprotje v navezavi na posebnosti in izraznost skupine skozi njihovo studijsko delo. V taki situaciji rdeče niti ni bilo mogoče ponovno vzpostaviti, niti ji ni bilo namenjeno, da bi jo, saj je okvir ostajal isti tudi znotraj po klišejsko ustvarjenega dramaturškega loka, ki je prinesel nekaj bolj razvejenih izvedb, med drugim tudi največjo uspešnico The Rat – ta je pričakovano izzvala največji izbruh navdušenja.

Toda! Širjenju evangelija skupine The Walkmen lahko takšne predstavitve kvečjemu koristijo, niso pa zanemarljiva ugibanja, če so se v to dejavnost tudi sami vključili. Kaj je lahko bolj donosnega od prodajanja kiča tistemu, ki ga ne more ali noče prepoznati, obenem pa strežba z zavestjo, da se s konzumiranjem od njega oddaljuje? Za alternativni band takšno početje zveni definitivno kot ena lažjih in najbolj profitabilnih oblik delovanja.

Tekst: MS

Foto: Uš

 

The Walkmen – The Rat

 

The Walkmen – We’ve Been Had

 

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.