Medvedi, vesoljci in Moveknowledgement v Kinu Šiška

Moveknowledgment_170611_02

Ljubljana / Kino Šiška
17. 6. 2011

Moveknowledgement so v petek svoj novi album Pumpdown predstavili publiki, tako kot je treba – z odličnim koncertom! Kljub pestri petkovi glasbeni ponudbi v Ljubljani so praktično napolnili in vsekakor zadovoljili publiko v Kinu Šiška z dozo novega zvoka, ki ni tako temačen in eksperimentalen kot tisti na prejšnjem izdelku Listen To Nebukadnezar, je pa hudo udaren, na trenutke jezen, punkerski, spet drugič plesen, eklektično električen, podprt s pronicljivimi rimami in močnimi kitarskimi rifi. Zdi se, kot bi ob pripravi zadnjega izdelka stenstali vse sestavine, s katerimi so se poigravali v desetih letih svojega ustvarjanja in zakuhali hudo plato, ki je vsaj za mojo malenkost znak njihove ustvarjalske dozorelosti.

Ura je odbila pol deset in pevec Miha Blažič aka N’Toko, kitarist Uroš Weinberger, klaviaturist Miha Šajina, basist Dejan Slak in bobnar David Cvelbar so stopili na oder ter nas takoj zašamarili s pesmijo Electric Manland. Sledil je še en izdelek z nove plošče – La droga e il buio, ki smo ga sinoči slišali kar dvakrat, nato pa mini izlet v polpreteklo zgodovino s pesmima Chemicals in 666. Največji flashback koncerta je bil sicer obisk nekdanje pevke Sandre, s katero so fantje odigrali enega svojih prvih hitov Sun Sun. Ta blast from the past moment, ki je sicer zaigral na nostalgične strune marsikaterega fana, je najbolj plastično demonstriral, kako je skupina v dobri dekadi prepotovala glasbena vesolja, kaj vesolja, galaksije. Sicer pa so se fantje posvetili predvsem predstavitvi novih, sila všečnih in poslušljivih izdelkov: Kidz R Fresh, Switch it up, 36 lakes, U.F.Oh, Hands, Stop/Continue, čisto za konec uradnega dela pa so prihranili še naslovno skladbo Pumpdown. Na odru so, kot vedno delovali kot usklajena celota, v kateri pa ima vsak član dovolj ustvarjalne svobode, ki jo tudi s pridom izkorišča. Glasbeno ekstatična energija N’toka, ki nas cel koncert zasuva z rimami, izogniti pa se ne more tudi svoji ljubezni do vesoljskih efektov, je nalezljiva. Ritem sekcija ne zataji, elektronski vložki so brezkompromisni, kitara ga ruži, kot se spodobi. Zadnji izdelek je treba in ga je lepo slišati v živo!

Tekst: Ines Kočar
Foto: Uš

 

Fotogalerija:

Povezani članki: