Maestro Zucchero v Križankah

zucchero (1)

Ljubljana / Križanke
22. 6. 2011

Zucchero, s pravim imenom Adelmo Fornaciari, se je v sklopu evropske turneje ustavil v ljubljanskih Križankah. Eden največjih, morda celo največjiitalijanski glasbenik je na koncertu zelo nazorno pokazal, kako se bremenu slave streže. Križanke je napolnilo precej nevsakdanje koncertno občinstvo. Lepo sem bil presenečen, da je bilo veliko starejših obiskovalcev, tudi tistih, ki so že srečali Abrahama. Že na daleč se je videlo, da so se na koncertu zbrali tisti, ki v glasbi dejansko uživajo.

Na prizorišču koncerta so iz ozvočenja tiho odmevali zvoki velikih skupin šestdesetih let, kot so Animals, Cream, Neil Young … Oder, ki so ga krasili obešeni zvonovi, grozdi iz balonov in številni instrumenti, v ozadju pa platno s fotografijo polja gledanega izpod arkad in v ospredju odra posebej osvetljen prestol rdeče barve z zlato obrobo, je bil povsem pripravljen za nastop velikega italijanskega glasbenika. V lepem večeru in imenitnem vzdušju je občinstvo pričakovalo začetek koncerta. V polmraku je na oder stopila Zuccherova enajstčlanska spremljevalna skupina, kmalu za njimi pa ob burnem ploskanju tudi sam maestro Zucchero. Sedel je na prestol in koncert se je začel. Prvi del koncerta je bil v znamenju njegovega zadnjega albuma Chocabeck (Un Soffio Caldo, Il Suono Della Domenica, Soldati Nella Mia Città, È Un Peccato Morirll …). Uvodna skladba je bila lirična in umirjena Un soffio caldo, sledilo je nekaj novejših, bolj počasnih skladb, občinstvo pa je ob njih vidno uživalo. Skupina, ki jo sestavljajo kitaristka, kitarist, klaviaturist, bobnar, basist, trojica glasbenikov na godalih in trojica na pihalih so pod vodstvom Zucchera ustvarjali magične zvoke, ki jih je občinstvo nagrajevalo z glasnim aplavzom. Po tretji skladbi so prestol odstranili. Prvi izmed številnih vrhuncev večera je bil že med izvajanjem skladb z albuma Chocabeck, skladba Vedo Nero pa je s svojim hitrim ritmom, intenzivno izvedbo in obogateno koncertno orkestracijo ponesla občinstvo v ekstazo. Sprva nekoliko bolj previdno, nato pa na ves glas je občinstvo pomagalo odpeti refren, po zaključku pa se je razlegel glasen aplavz  in žvižgi navdušenja. Led je bil prebit, Zucchero pa se je začel počasi vračati k svojim starejšim skladbam.

Izvedbe vseh skladb na koncertu so bile čudovito zlitje energičnega, a nikoli agresivnega rocka, prefinjenega in zelo občutenega bluesa, inteligentno orkestriranega popa in poduhovljenih podtonov gospela. Prav v skladbah Spicinfrin Boy in Alla Fine je Zucchero združil izpovednost italijanske kancone s poduhovljenostjo gospela. Maestro Zucchero ima fantastičen glas, ki po silovitosti in hrapavosti močno spominja na Joeja Cockerja, je pa tudi poetičen in včasih nesramno rockerski. V spremljevalni skupini so zbrani odlični glasbeniki, vendar sta posebej blestela temnopolta kitaristka Kat Dyson, ki je poleg odličnih blues in funky ritmik skozi ves koncert v skladbi God Bless The Child prvič pokazala, da je tudi izjemna solo kitaristka (sodelovala je tudi s Princeom), in nekdanji klaviaturist Brucea Springsteena ter pri Zuccheru občasno tudi kitarist David Sancious.

Drugi vrhunec večera je bila skladba Baila Morena. Refren se je razlegal po Križankah in občinstvo je preglasilo zelo dobro in dokaj glasno ozvočenje. Sledila je odlična skladba Overdosepo, po koncu katere je Zucchero čez pol odra vrgel kitaro tehniku in začel skladbo Il Mare, ki je bila od vseh verjetno najbolj energično izvedena. V skladbi Dune Mosse je z izvrstnim solističnim vložkom navdušil že omenjeni klaviaturist David Sancious, ki je bil s svojo virtuoznostjo dotlej bolj v ozadju. Občinstvo ga je nagradilo z glasnim vzklikanjem, žvižganjem in mogočnim aplavzom. Podobno se je občinstvo odzvalo tudi že po prvem refrenu skladbe Diamante. Po koncu skladbe se je občinstvu za aplavz zahvalil s »hvala« in pri tem celo ni izpustil črke h, kot to stori večina Italijanov. Sledili sta skladbi Il Volo in Con Le Mani, nato pa nov vrhunec s skladbo Solo una Sana e Consapevole Libidine Salva il Giovane dallo Stress e dall’Azione Cattolica, katere refren je občinstvo množično odpelo, kitaristka Kat pa je izvedla še odličen kitarski solo. Z masko hudiča na glavi je Zucchero odpel še skladbo Diavolo in me in tako zaključil prvi del koncerta. Glasbeniki so v temi zapustili oder.

Občinstvo je skandiralo, vzklikalo, žvižgalo in pozivalo Zucchera, naj se vrne na oder. Po kratkem premoru, med katerim so na oder prinesli pianino, se je skupina vrnila na oder. Zucchero se je še enkrat zahvalil za lep večer in podžgal občinstvo z izjavo, da je ljubljansko občinstvo enkratno. Skupina je izvedla skladbo Everybody’s Got to Learn Sometime. Sledila je izjemna skladba Un kilo, polovico katere je Zucchero pel sam z navdušenim občinstvom. Skladba je bila nekakšna nagrada, saj jo Zuccero na tej turneji zelo redko igra. Končno je nastopil čas tudi za njegovo največjo uspešnico Senza Una Donna, ki jo je izvedel v mednarodni verziji. Proti koncu koncerta je s skladbo Miserere od mrtvih obudil tudi svojega pokojnega prijatelja Luciana Pavarottija, s katerim sta to skladbo posnela v duetu. Čeprav samo na posnetku, je čaroben Pavarottijev glas nostalgično prežel razgreto občinstvo v Križankah. Po dvournem koncertiranju brez svojega slavnega klobuka je Zucchero koncert zaključil s skladbo X Colpa Di Chi?.

Tokratni koncert maestra Zucchera je bil dejansko vrhunski glasbeni dogodek. Predznak tega koncerta je bila vrhunska glasba, ki je v glavah večine ljudi pod pritiskom medijev in raznih reklamnih akcij že kar nekako izumrla, a skromna manjšina ve, da je v resnici še kako živa, morda celo bolj kot kdajkoli prej.

Tekst: Evgen Dolenc
Foto: Miha Dolenc

 

Zucchero – Senza Una Dona

 

Zucchero – Il Mare

 

Zucchero – Everybody’s Gotta Learn Sometimes 

Fotogalerija:

Povezani članki:

Značke: