Ko v Ortu žge! – Rosetta & Co.

The Canyon Observer

The Canyon Observer

Ljubljana / Orto bar
23. 6. 2011

Redko se zgodi, da po naključju najdeš nek komad in te v sekundi prevzame. To mi je naredila pesem Wake skupine Rosetta. Komad, ki mi je počasi in nezavedno zlezel pod kožo, se mi zaril v možgane in nikoli več popustil. Nato je sladila zloraba youtube kanala, brskanje po internetu in ekspresno naročanje albuma Wake/Lift. Nestrpno čakanje poštarja, kateremu sledi zloraba CD playerja. Bend, ki se otepa naziva »post metal« kot se pes otepa nadležne bolhe, je eden tistih, ki te prevzamejo ali pustijo hladnega. Neke vmesne poti ni. So tiha voda, ki bregove dere. Ko sta Dihurčka najavila, da končno prihajajo v to malo deželo, je bil datum označen z debelo rdečo barvo in tremi klicaji. Zraven so bili najavljeni tudi mladci City of Ships ter domača zagonetka The Canyon Observer.

Seveda se gre na koncert z nekimi pričakovanji in predstavami. Pričakovanje je bilo to, da bo koncert super. Predstavljanje je bilo to, da sem mislila, da je Michael Armine visok vsaj dva metra. Kar sem kaj hitro spoznala, da temu ni tako. Pa začnimo na začetku. The Canyon Observer, bend o katerem sem vedla le nekaj drobcev. Slišala prav tako le nekaj drobcev. Kaj hitro pa so se moji drobci sestavili v masovno celoto, ko je peterica zadonela na odru. S svojim preigravanjem med čistim, tihim zvokom in hrumečimi nastavki so zagotovo pripravili teren za naslednja benda. Četudi je prišlo do občutka ponavljanja igranih struktur skozi komade, pa je visokorasli Jezus za mikrofonom besnel nad svojo usodo. Brez zamere, toda ta slika mi je venomer skakala pred očmi – ko se miroljubni nebeški sin odloči, da ne bo več le lutka v rokah stvarnika, hoče njegovo zaklinjanje in rjovenje zaobjeti ves svet in ga poslati k vragu. Fantje, ki so začeli z namigovanjem na svoj prvi EP, imajo definitivno lastno vizijo, kateri brezmejno sledijo. City of Ships, mlada ameriška trojica, prav tako ve, kaj hoče. Četudi le trije, so svoj zvok zapolnili v vseh kotičkih in ničesar niso pustili naključju. Nato pa je tiho prišla apokalipsa. Ali bučno, kakor vzameš. Logike ni bilo. Vse, kar si se še zavedal, je bilo to, da je završalo. Vesolje je butnilo v nas, odprla so se vrata pekla in nebes. Tiho ječanje, suspenz, nato pa je vate butnil Michael. Postava, ki je bila daleč od dveh metrov, majhen, suhcan fantič, brez čevljev, z zavihanimi hlačnicami. V nas je surovo butnil svojo dušo in nas povabil, da jo srkamo. In srkali smo jo, vse do zadnjega atoma našega bitja. Rosetta nas je odvlekla na svoj oddaljen planet, kjer smo opazovali erupcijo vulkanov, vesoljske beštije pa so rjovele v svojem monumentalnem kaosu rojstva. Brezmejnost komadov je sledila svoji perfekciji, katere ni zmotil niti na trenutke tih vokal, ki pa se je po nikakršni logiki zaril v moja ušesa nekje od zadaj, pred seboj sem gledala bend, vokal pa me je glodal z neke druge, neznane poti. Bobnar, ki je posedoval le osnoven set, brez nekih pompoznih pritiklin, je iz malega seta iztisnil ves sok globine zvoka, ostali pa so to brezpogojno dopolnili.

Nazaj k pričakovanjem in predstavam. Pričakovanje – Rosetta ni polovičen bend, niti ni poln bend, to je bend, ki je tako poln, da se je razpočil in v vsakega prisotnega zasadil delček sebe, katerega bomo s seboj nosili še dolgo, dolgo časa. Predstave – Michael kot dvometrski hrust, kakor sem si ga predstavljala po slikah in posnetkih. Hrust je premila beseda. Michael je vesoljska beštija, ki je s svojimi lovkami stisnila naša čreva in si jih postregla za večerjo. Vendar bolečina ni bila nekaj mučnega, bila je bolečina vzhičenosti, začudenosti in želje – Rosetta, moje bistvo je tvoje. Na pladenj polagam svoj jaz in ti dovolim, da ga pretreseš, znova in znova.

Tekst in foto: Branka Resnik

Fotogalerija:

Povezani članki: