Jon Spencer in papež obiskala Zagreb

JonSpencerBluesExplosion_050611_03

Hrvaška / Zagreb / Tvornica
5. 6. 2011

Ljudje se rock ‘n’ rolla lotevajo na več načinov. Nekateri se odločijo, da bodo igrali priredbe, po navadi slavnih in v kolektivno zavest pozitivno zapečenih imen. Ti so najhujši. Opletanje s tujim kurcem pač ni kul in če nimate za povedati nič drugega, kot ponavljati za drugimi, je bolje, da ste tiho. Druga skupina so netalentirani entuziasti, ki po pravilu do naših ušes niti ne pridejo. Največkrat je muzika za njih lep spomin na srednjo šolo in kot taki niso škodljivi. Najštevilnejši so predstavniki povprečnežev. Scenarijev znotraj te skupine je več: srečneže med njimi moramo nesrečneži prenašati na valovih domačih radijev, frustriranci se zapijejo, psihološko stabilni pa padejo v kategorijo zadovoljnežev srednjega sloja. V zadnji skupini najdemo talentirance. Tudi v tej je scenarijev precej. Za najbolj delavne, ki imajo poleg vsega še srečo, je življenje pornič. Nekaterim delavnim in rojenim pod srečno zvezdo življenje v porniču ni všeč ter se odločijo za kaj drugega: ezoteriko, klasični misijonarski življenjski slog, you name it. Redki celo vztrajajo pri prvotni ideji in (ali je to pametno ali patetično, kdaj drugič) se trudijo razturiti oder še po 20 turnejah.

Eden takih je Jon Spencer. Na srečo premore dovolj karakterja in okusa, da pri tem početju še zmeraj izpade kul. Zato je po eni strani čudno, po drugi pa se zdi kar prav, da tip ni iztržil več iz preporoda blues rocka, ki se je medijsko najbolj manifestiral z The White Stripes. Po pravilih bi moral biti v začetku novega tisočletja tip že klasika, saj je kar nekaj let pred ekspanzijo haral na odrih in za šanki s težkokategorniki iz Fat Possuma. Ter še številnimi drugimi. Spencer je tekom svoje celotne kariere bil trmoglavo zaprisežen bluesu, formo pa je v vseh teh letih recikliral na številne načine, največkrat seveda surovo in direkt v žilo, imel pa je tudi funky obdobja. V zadnjem letu umetnik sicer ponovno izdaja svoje diskografske odtise in v tej maniri je minil tudi nedeljski koncert v Zagrebu, ki je v smislu skladb ponudil pregled opusa zasedbe The Jon Spencer Blues Explosion.

Tvornica je bila precej napolnjena in po nastopu predvozača Urban Junior, ki sva ga spodaj podpisana neodgovorno in popolnoma neprofesionalno poslušala za šankom, je okoli desete oder zasedel ameriški trio. Brez filozofiranja. Uvodni krik "blues explosion" se je skozi celoten koncert ponovil n-krat, glavni protagonist pa je bil že pri drugi pesmi popolnoma preznojen. Celoten nastop je minil precej linearno, vedno na 120 %, in vse skupaj je delovalo kot en sam komad. Vendar podobno kot pri Motörhead, ki niso ravno eklektični biser, prepričata predvsem pristop in odločnost na odru, ki dovolj prepuščene premakneta korak bližje k esenci rock ‘n’ rolla. In tega ni zmotilo niti nekoliko neposrečeno ozvočenje in posledično na trenutke precej nerazločen vokal. Kepa energije, za fane Dragon Ball bo pojem "Genki dama" verjetno še bolj nazoren opis, na odru je bila preprosto dovolj. Če k temu prištejete še interaktivnost skupine s publiko in predvsem huronsko bobnanje Siminsa, dobite dvourno blues-rock petardo, ki odmeva še kar nekaj časa.

In to je za ljubitelje muzike neke vrste katarza. Dober filing po koncertu. Vsak zase najbolj ve. V tem smislu so bili The Jon Spencer Blues Explosion usklajeni s papežem.

Tekst: Matjaž Jaušovec
Foto: Uroš Škrjanc

 

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.