Blatna metalska kopel v Avstriji – Metalfest

1

Avstrija / Mining am Inn / Dvorec Mamling
27. – 29. 5. 2011

Slehernemu zapriseženemu metalcu je najbrž dobro znano nemško mestece Wacken, kjer se že dvajset let odvija največji letni metal festival na svetu. Da obstaja podobna vasica tudi na avstrijsko-nemški meji, pa vemo le tisti, ki smo kdaj obiskali Metalfest Austria! Res je, da Mining am Inn, kot se ta, sicer popolnoma neznana podeželska vas imenuje, nima nobenih večjih atributov metalske Meke, a kljub temu bi se najbrž večina tistih, ki smo tam preživeli pretekli konec tedna, strinjala s trditvijo, da se med Metalfestom območje spremeni v miniaturni Wacken.

Spokojna nižinska pokrajina, posejana s polji, gozdički in lepo urejenimi kmetijami je najbrž večji del leta sinonim za mir, tišino in odmaknjenost. Lene ravnine, ki jih je izoblikovala reka Inn s svojimi pritoki, in so pridno posejane s prostranimi njivami in travniki, pač niso v nobenem pogledu znamenje zbirališča agresivne energije. Pa vendar se vsako leto pred poletjem ravno na ta kraj zgrnejo trume bolj ali manj grobih, energije in vragolij polnih, predvsem pa glasnega trušča željnih dolgolascev, ki bi jih bržkone veliko hitreje umestili v kakšen apokaliptični spis. Prej se je omenjeno vsakoletno zbiranje metalcev imenovalo SummerNights Festival, verjamem pa, da je že takrat ustrezalo opisu ene izmed postojank mednarodnega Metalfesta, ki se sedaj vsako leto odvija še na štirih drugih lokacijah: na Češkem, Madžarskem, v Švici ter Nemčiji.

Zgodilo se je torej, da sva se letos s fotografom odpravila doživet to izrazito preobrazbo majhnega pozabljenega kraja v enega najbolj divjih kampov, prežetega z ostrimi kitarskimi rifi, ki kričijo v prostranost in ne dajo počitka. Kot sva pozneje ugotovila, je odšlo iz Slovenije gor več manjših skupinic. Naša je odrinila v zgodnjih petkovih dopoldanskih urah. Sijalo je sonce in še dodatno podžigalo naša pričakovanja. Pot se nam je zato zdela čudovita in prav nič dolgočasna. Žal pa so se z oddaljevanjem od doma začele uresničevati tudi napovedi vremenarjev, ki nam niso naklanjali ravno rajskih razmer. V notranjosti Avstriji se je začelo hitro temniti in kmalu so nas ujele prve dežne kaplje. Kljub temu smo na naš cilj prispeli, ko je bilo prizorišče še suho in ustrezno živahno. Prizor, ki smo ga lahko ugledali, je spominjal na ogromno mravljišče (črnih mravelj seveda:). Med nepregledno množico avtomobilske pločevine so posedale in postopale horde metalcev. Nekateri so dajali vtis, da so tam že vsaj cel teden, spet drugi pa so, tako kot mi, šele izbirali med tistimi poslednjimi prostimi kotički znotraj ograjenega polja.

Takoj so mi padla v oči tla območja. Šlo je za nekakšno požeto žitno polje. Že samo po sebi je torej predstavljalo dokaj neutrjeno, predvsem pa nevsakdanjo podlago za kampiranje. In kaj kmalu sem se lahko prepričal, da moje nezaupanje v takšna tla ni bilo ravno neupravičeno. Zelo hitro je namreč tudi tu začelo deževati. S fotografom sva si bila čisto sama kriva, da zaradi razgledovanja še nisva imela postavljenega šotora. To sva potem, v toliko večji naglici, storila ob neusmiljenem priganjanju višje sile.

In takrat se je čas ustavil! Ko sva bila po vsem hitenju na suhem, sva naenkrat ugotovila, da sva, dokler dež ne poneha, obsojena na tistih nekaj kvadratnih metrov v šotoru. Žal goste kaplje nikakor niso obupale. Sva pa zato midva – odločila sva se, da bo najbolje kar malo zaspati in se odpočiti od poti. In tako se je zgodilo, da sva celotno popoldne vedrila pod šotorskim platnom ter, zaradi neusmiljenega vremena, zamudila vse petkovo koncertno dogajanje. Bilo nama je zelo žal, saj sva zamudila nekaj najljubših skupin, kot so Kalmah, Arkona, Equilibrium, Kataklysm ipd. No, če ne drugega, se je do noči ujma vsaj toliko pomirila, da je veter na trenutke prav razločno pripihal vzdušje izpred glavnega odra, kjer so kot zadnji nastopali švedski Sabaton. Glede na bučnost odzivanja sva domnevala, da je pod odrom, kljub neposrečenim razmeram, presenetljivo veliko ljudi. S tem sva se lahko ponovno prepričala, da se je fantom v vojaških hlačah v kratkem času zadnjih let priljubljenost res hitro dvignila. Ko je ob enajstih zvečer izzvenela njihova zadnja oda vojskovanju, je glavni oder umolknil.

In tako je bilo vsak dan. Na Metalfestu ni grmenja in tresenja pozno v noč, kot smo vajeni z drugih festivalov. Mogoče je tako zaradi bližine hiš, saj se kamp nahaja dobesedno v vasi. Med šotori lahko naletiš celo na table, ki označujejo začetek kraja. Kakorkoli že, petkovo dogajanje se je naprej odvijalo le še med avtomobili in šotori, kjer je stal tudi nekakšen velik »cirkuški« šotor za drugi oder. Bil je pametna poteza organizatorjev. V dežju so koncerti nemoteno tekli, hkrati pa je služil še kot osnovna zvočna izolacija, ki je skrbela, da se dogajanje na obeh odrih ni teplo. Zaspati to noč ni bilo težko. Dež je še vedno brez prestanka praskal po stenah šotora in ustvarjal melanholično harmonijo, ki smo se je uspeli vsaj za silo rešiti šele naslednjega dne, se pravi v soboto, opoldne.

Končno so nas dosegli sončni žarki! Kamp se je prebudil. Ampak v kaj?! Že bežen pogled na območje je razkril, da bo glavna tema tega dne – blato. Tla so postala ena sama cmokajoča brozga in kamorkoli si pogledal, si videl le ta rjavi prizor. Na vsakem vogalu se je kakšna skupinica trudila s potiskanjem obstalega avtomobila, množice pa so gazile po, včasih tudi 20 centimetrov globokih, blatnih strugah, v katere so se v obilnem deževju spremenile poti. Težko rečem, da obiskovalci nismo bili pripravljeni na slabe razmere. Dejstvo pa je, da nas večina ni računala na tako slabe. Vsej umazaniji navkljub se je stanje počasi začelo stabilizirati (ali pa smo se le sprijaznili s situacijo?) in počasi se je Metalfest začel vračati v to, česar smo si obiskovalci želeli. Odpravljati smo se začeli na prve nastope in živeti bolj tipično festivalsko življenje.

S fotografom sva se pridno zadrževala na območju glavnega odra. Le-ta je bil obdan z nekaj šotori, kjer so točili pivo in podobno. Kot smo sicer že vajeni, osvežitev ni bila ravno poceni. Še posebej kruta se je zdela cena ob prvem nakupu, saj je bil v veljavi sistem, ki nam je mnogim znan že z ostalih dogodkov izpod taktirke ekipe RTN: Pri prvem nakupu si moral vplačati dodaten evro kot kavcijo za vračilo kozarca. Na ta način skušajo organizatorji ohranjati prizorišče bolj čisto. V določeni meri jim to tudi uspeva. Bi pa rad na tem mestu izpostavil opazko, da se, kar se čistoče tiče, Metlafest nekako ne more kosati na primer z Metalcampom. V to me je prepričalo predvsem dejstvo, da v vseh štirih dneh ni nihče prišel očistit poljskih stranišč, ki pa jih tudi ni bilo ravno veliko. To me je, glede na to, da gre za avstrijski festival, malce presenetilo. Me je pa zato seveda toliko manj čudilo, da je večina moških obiskovalcev kratko potrebo brezbrižno opravljala kar kjerkoli ob ograji. Kakorkoli …

Dogajanje na odru se s čim takim ni pustilo motiti. V sobotnem popoldnevu smo tako lahko videli mnogo dobrih skupin. Žal pa je že med nastopom finskih Kivimetsan Druidi začelo ponovno deževati. Kar naenkrat se nas je nemalo stiskalo pod prej omenjenimi gostinskimi šotori. Morda bi bilo to lahko znamenje organizatorjem, da nemara v prihodnje ne bi bilo napak razmišljati o postavitvi kakšnega večjega šotora, ki bi bil v primeru dežja namenjen publiki. V zavetju ob šanku smo nato prisostvovali še svojevrstnim grinderjem Milking the Goatmachine, ki z nošenjem kozlovskih mask in glavnim vokalom, umeščenim za bobni, pač zaslužijo pozornost. Sledili so jim Američani While Heaven Wept, … ko se nas je nebo končno zopet usmililo. Tokrat dokončno, saj se je nadležni dež poslovil in ga do našega odhoda ni bilo več nazaj.

Ker sva bila že pošteno lačna, sva se skoraj podzavestno odpravila raziskat stojnice s hrano. Cene so bile vse prej kot navdihujoče, zato sva se odločila, da bova vzela pot pod noge in šla v okolico iskat kakšen vaški market, da bi si nakupila živeža še za naslednje dni. Žal pa sva po kar nekaj prehojenih kilometrih obupala. V bližnjih vasicah ni bilo ne duha ne sluha niti o najmanjšem zametku trgovinice. Skesana sva se vrnila na prizorišče in sestradana planila na eno izmed dišečih prikolic, kjer so cvrli različne hitre obroke. Na tak način sta najini denarnici pridno hujšali tudi naslednje dni. Sva pa vsaj lahko med »kosili« in »večerjami« prisostvovala nastopom.

V soboto so kasneje igrali še thrasherji Destruction, z izvrstnim nastopom pa so presenetili tudi irski temačneži Primordial. Sledilo je še nekaj metalcore skupin, potem pa se je že začelo temniti in nastopil je čas za vodilne bende. Mene so ta večer najbolj navdušili Cradle of Filth s svojo pregovorno odštekanostjo in pa Amon Amarth, ki so še toliko bolj pregovorno zopet ogreli neizmerno množico, pa čeprav je marsikdo navrgel, da bi se jih po vsej logiki morali že malo naveličati. No, glede na prisotno energijo pač ni bilo veliko naveličanih, in ko je ura odbila triindvajseto, se nam je zopet večini zdelo, da je konec prišel čisto prehitro. No, do enih zjutraj smo se takšni lahko potešili še pod drugim odrom, kjer so kraljevali še danski poweraši Mercenary in švedski Entombed s svojo interpretacijo death metala. V tem času sva midva odkrila še obljubljeno cenejše pivo. Na sredini kampa se je nahajala rumena prikolica, kjer so za 1,5 evra prodajali ustrezno ohlajeno pivo v zanimivih črnih pločevinkah, ki naj bi bile osnovane prav posebej za festivale. Nam so znane že z lanskega Metalcampa, kjer smo jih lahko dobili še po 50 centov nižji ceni. Morda res ni šlo za najboljše pivo na svetu, ampak za ta denar je bila stvar več kot zadovoljiva.

Priznati moram, da je bil vtis ob koncu sobote že čisto tisti pravi festivalski in se je dalo že popolnoma pozabiti na vse tegobe dežja. Zato so se začele pojavljati tudi prve značilne večerne vragolije, ki jih na takšnih dogodkih navadno ne manjka. Mnoge med njimi so bile tudi nevarne. Nekim junakom je na primer uspelo zažgati svoj senčnik, s čimer so poskrbeli za nemalo atrakcije, saj gasilci zaradi blatnih poti lep čas niso uspeli priti do njih. Skratka, ta večer je bil živahen in se je za razliko od predhodnega potegnil pozno v noč.

V nedeljo, na zadnji dan dogajanja, je bilo vstajanje težje. Spali smo manj. Tudi zato, ker je v sončnem jutru, kamp zaživel že zelo zgodaj. Z vseh strani so že odmevali razni veseljaški kriki, še bolj glasni pa so bili številni traktorji in lastniki avtomobilov, ki so, v upanju, da so se tla že dovolj posušila, ponovno poskušali izvleči obstale avtomobile iz jarkov in blata. Tla v okolici so bila dejansko že skoraj popolnoma suha, predvsem pa že dovolj shojena, da je bilo pohajkovanje med šotori čisto prijetno. Midva sva kmalu delala družbo skupini Gonoba – edinim Slovencem, ki so letos nastopali tukaj in so se ravno pripravljali na svoj trenutek v zaodrju drugega odra. Ker šotora pod katerim je bil le-ta ponoči niso prezračili, je bilo v njem zatohlo in nič kaj osvežujoče. Ampak človek se hitro privadi in ob začetku nastopa se s smradom prisotni nismo več obremenjevali, fantje pa so s svojo agresijo iz nas izbili še zadnje atome zaspanosti.

Dogajanje se je nato skoncentriralo na glavnem odru. Nastopila je namreč vsakoletna velika atrakcija: lokalna vaška godba. Publika je bila številčna in spodbujajoča, pa čeprav so se nekateri morda prišli le malo poveselit in namuznit. Vsekakor je šlo za zanimivo popestritev, ki sreči ni izpadla kot norčevanje iz ljudske glasbe, temveč kot poklon in zahvala vaščanom, da nas metalce iz leta v leto trpijo in tako prijazno sprejemajo. Saj res! Ravno to je bil tudi eden izmed močnejših vtisov: Izredno presenečen sem bil nad prijaznostjo vseh ljudi. Stare ženice, ki jih srečaš ob cesti, te z veseljem pozdravijo, družine, ki si pridejo na nedeljskem sprehodu ogledat to podivjano čudaško množico dolgolascev, ne delujejo prav nič sovražno, predvsem pa je bilo vse osebje, s katerim sem imel opravka za časa festivala, zelo drugačno, kot je navadno pri nas. Že sami varnostniki na primer so čisto drugačni kot slovenski. Njihov odnos je veliko bolj profesionalen, vljuden in prijazen. Pa so ravno tako uspeli vzdrževati red. Mar ni to čudno?

Nedeljsko popoldne je minilo koncertno, v velikem slogu, kakor se za zadnji dan tudi spodobi. Na glavnem odru je bilo toliko zanimivega dogajanja, da sploh nisem utegnil skočiti do drugega odra. Od večjih bendov so se zvrstili: izraelski folkaši Arafel, ki so preko frontmana, sicer bivšega pevca Equilibrium, in violinistke, že sredi popoldneva ustvarili norijo, ostareli Hell, ki so z zanimivim odrskim nastopom dokazali, da še niso za odpad, death-metalci Misery Index, malček nagnusni Belphegor (pevec je imel na mikrofonu obešena sveža živalska čreva, ki so potem še celo popoldne v zaodrju nase privabljala muhe), thrasherji Sodom, Otočani Saxon in najbrž glavni atrakciji dneva: Wintersun ter Arch Enemy. Finci so predstavili nekaj novega materiala in se najbrž s tem vsaj za nekaj časa oddolžili že obupno nestrpnim oboževalcem, ki čakajo njihov izmikajoči se novi album, Švedi pa so s svojo tehnično dovršenostjo in nastopom brez napake upravičili naslov glavnega nosilca zastave. Zvok je bil izredno čist, vzdušje pa več kot pristno. Prizorišče pod odrom je resnično pokalo po šivih, tako zaradi števila prisotnih kakor zaradi energije, ki se je izmenjevala med skupino in publiko. Šlo je torej za zaključek festivala v velikem slogu, pa čeprav se je na ta dan dogajanje na obeh odrih zaključilo že ob desetih. Je pa bil zgodnji konce nedvomno vzrok za to, da smo vsi potem kar nekako mrzlično iskali še kakšen nov kotiček, kjer bi nadaljevali rajanje. In takih kotičkov ni bilo malo. Vsepovsod so vrteli glasbo s plošč in ogromno majhnih gručic se je skušalo zabavati še dolgo v noč.

Je pa moralo biti tudi veliko takšnih, ki so že takoj po končanem dogajanju hiteli pospravljat svoja začasna bivališča. Zjutraj je bilo namreč že opazno veliko praznine in počasi se je kamp spreminjal v prostrano smetišče, ki je v nas – odhajajočih med zadnjimi – vzbujalo kar nekoliko žalostne občutke. Tako hitro je vse minilo … Prav milo se človeku zgodi, ko vidi, da tistega norega soseda, ki ti je še en večer prej ponujal pijačo, že ni več tam, da bi se mu še malo nasmejal.

Če že ni bilo več veliko ljudi, je bilo pa toliko več smeti. Ponekod so se dvigale cele gore različne šare in nekateri so nemara pustili kar vse tam; od šotorov do čevljev … Vse bi lahko našel. Osebje je že pridno pospravljalo in čistilo meter za metrom. Upam samo, da lastnika zemljišča pogled na tako spremenjeno polje ni preveč šokiral. Izgledalo je res, kot da bi čezenj spustili čredo tisočih bivolov. Če ne drugače, je bil pa vsaj na ta zadnji dan tam pravi »Wacken v malem«. In domačini so morda lahko celo ponosni, da bomo nekateri njihov kraj odslej nosili v lepem spominu! Sam ne bi namreč pri vsem skupaj, za takšno ceno karte, spreminjal skoraj ničesar (razen vremena seveda) in že komaj čakam Metalfest 2012!

Tekst: Matej Hrustek
Foto: Max Petač

 

 

 

 

 

 

 

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.