… And You Will Know Us by the Trail of Dead – Tao of the Dead

... And You Will Know Us by the Trail of Dead - Tao of the Dead

… And You Will Know Us by the Trail of Dead – Tao of the Dead

2011, Superball Music / Dallas

… And You Will Know Us by the Trail of Dead imajo enega izmed bolj pretencioznih imen v glasbenem svetu, ob katerega se je težko ne spotakniti. Pa se mu tokrat vendarle izognimo, saj je bilo o tem v njihovem 17-letnem ustvarjanju povedano veliko, če že ne vse. Svoj aktualni album so izdali kot četverica, poleg gonilnih Conrada Keelyja in Jasona Reecea v bendu sedaj sodelujeta še Autry Fulbright II in Jamie Miller, čeprav je bil material za ploščo posnet v prejšnji turbulentni postavi, v kateri je namesto Millerja deloval še Aaron Ford. Kljub temu, da je skupina privzela neko držo, značilno za The Who (da se razumemo: predvsem, kar se tiče uničevanja instrumentov po koncu nastopov), pa jim ne uspeva ravno obdržati tako konstantne zasedbe. Pa tudi to na tem mestu ni bistveno.

Tao of the Dead je tako njihov sedmi album in od vseh dosedanjih zveni najbolj “progresivno”. O tem izrazu bi se sicer dalo razpravljati, v tem kontekstu pa pomeni le to, da so nekateri aranžmaji daljši in na prvi posluh bolj kompleksni, da je album žanrsko multidimenzionalen in, da konec koncev, je celo tematsko razdeljen na dva dela. Prvi del se enostavno imenuje Tao of the Dead, drugi pa Strange News from Anoter Planet. Pri drugem delu pa gre prazaprav za eno samo šestnajstminutno skladbo, ki je nato razdeljena na nekakšna podpoglavja. Vsekakor je na Tao of the Dead kot celoti moč čutiti mnogo vplivov, kar je težko označiti za naključje. Občutek je, kot da so si člani po zaključku prejšnjega albuma vzeli čas in preposlušali ogromno glasbe iz različnih žanrov ter obdobij, potem pa intenzivno črpali iz vseh možnih koncev. Nekje med Pure Radio Cosplay recimo spomnijo na The Olivia Tremor Control in njihovo Holiday Surprise 1, 2, 3; v Cover the Days Like a Tidal Wave spomnijo na megalomanskost in epskost Muse; v marsikateri drugi skladbi pa se vokalno in tudi sicer približajo zvoku kakšnega izmed novejših power-punk bendov, na misel pridejo recimo Billy Talent. Bežno je moč čutiti tudi prizvok stadionskih bendov šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja – predvsem so značilne občasne nasilnejše kitarske zlorabe in neketeri psihadelično-razvlečeni deli. Že zaradi tako številčnih žanrskih vplivov to ni plošča, ki bi jo človek poslušal enkrat in o njej že nekaj vedel. S prvim poslušanjem se pravzaprav šele začno odkrivati mnoge zanimive plasti. In ko enkrat v obzir vzamemo še kičasti art-work CD-ja, s katerim, če ga želimo naštudirati, je vsaj kake pol ure dela, je jasno, da bend svojega početja ne jemlje zlahka.

Spomnim se leta 2009, ko sem v nemškem Hannovru za smešno nizko akcijsko ceno kupila njihov pred-predzadnji album So Divided. Glasbeni terorist v meni je ploščo nato dal na posluh šestčlanski ekipi avtodoma, s katerim smo si utirali pot domov … In nekako nihče ni imel večjih pritožb, himnični indie iz tistega obdobja je uspel zadovoljiti vse sorte okusov. S Tao of the Dead bi bilo verjetno malo težje. V celoti gledano gre za slabo uro glasbe, ki zveni nekako raziskujoče. Kar se morda nanaša tudi na lirično zasnovo albuma, a vseeno naslov prve skladbe Let’s Experiment sploh ni zgrešen. Kaj pa vem, morda se res ne bi smela prvega poslušanja lotiti na leno sobotno popoldne in to še na domačem vrtu ob kozarčku rujnega, ampak pri zadnjih treh skladbah se mi je že precej dremalo. Morda tudi zato, ker Trail of Dead kljub vsemu svojemu trudu, da bi zveneli progresivno in misteriozno, še vedno najbolje zvenijo z besnečim, neukročenim vokalom. Je pa Tao of the Dead plošča, po kateri bo ostal čuden priokus in veliko mešanih občutkov. Kar je po svoje dobro, saj človeka prisili k razmišljanju o tem, kaj je ravnokar doživel, po drugi strani pa to lahko pomeni, da je stvar enostavno preveč medla, da bi pustila zares močan vtis. Zaenkrat zadržan ja.

Nina Hlebec

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.