52. Jazz festival Ljubljana – 1/4 – Osvobajanje

Zlatko Kavcic

Zlatko Kavcic

Ljubljana / Cankarjev dom & Metelkova
29. 6. 2011

Spomnim se, da se je pod prvo spletno najavo letošnjega programa ljubljanskega jazzovanja hitro znašel en tak tipično jedek komentar, ki je negodoval nad pomanjkanjem zvezd. Rahlo iritantna slaboumnost, ki pa vseeno drži nekaj vode. Nekako po taktu znucane fraze o krizi kot priložnosti so letos Križanke zapostavljene in namesto programiranja po ključu špilov, ki bi jih zapolnili, je letošnji scenosled bolj kompakten, zaokrožen, nenazadnje pa tudi svež. Vsled te zaokroženosti (pa nemara kakega privarčevanega ojra) se obeta več različnih nastopov kontrabasista Williama Parkerja, pa bobnarja Nasheeta Waitsa in za nameček še pianista Craiga Taborna. (Inu, da se ekonomičnost špilov še ojača, ti ter še nekaj drugih gostov festivala bo vzporedno špilalo še na mariborskem Lentu) Ti glasbeniki pač ne bodo napolnili Križank in v luči skoraj povsem praznega Kluba CD na zadnjem nastopu Craiga Taborna, enem bolj memorabilnih presežkov lanskega leta, je takšen pristop prav všečno ambiciozen.

Festival je, sledeč otvoritvi še ene razstave jazzovske fotografije (igrivi nabor odrskih radosti izpod sprožilca Petre Cvelbar), Prešernovi nagradi ter generalni smiselnosti izkazovanja rešpekta tej vsestranski figuri domačega jazza, odprl Zlatko Kaučič. Svoj bend Kombo, v katerem njegovi sorazmerno mladi varovanci vidno napredujejo v suverenosti, je dopolnil z godalnim orkestrom Rara roža ter za povrh še s pianistom Brunom Cesellijem ter trobentačem Herbom Robertsonom. Skratka, manjša vojska muzikantov je na odru Linhartove dvorane sprovedla sonični lok, ki se je pel od začetne, nemirno svobodnjaške ambientale, pa do končnega, vzneseno melodičnega izbruha, ki se je suvereno naslonil na plastične in nekoliko retro modele fusiona. Pot vmes je bila sicer morda kanec preveč stereo (godalci-kombo) in diferencirana z nekaj manj ambiciozno artikuliranimi aranžmaji za godalce, a se je skupaj z razvojem nastopa vseeno muziciralo vse bolj dialektično. Ker je zaokrožitev teze in antiteze v končno triado terjala nekaj potrpežljivosti, so za vmes za živost godbe skrbeli predvsem kitarski trio iz Komba, pa Ceselli ter z nekaj imenitnimi pihalskimi eskapadami še Robertson. Nemara je bil kak potencial takšne velikopotezne postave izpuščen, a nekako se zdi, da ob mentorskem vložku Kaučiča ter njegovi kompozicijski ambicioznosti kakršnokoli negodovanje izzveni kanec malenkostno.

Prva izmed mnogih migracij tega festivala je vodila v Klub CD, kjer se je dogodil en tak rutinirano mojstrski nastop, da človek nemara ostane brez besed. Farmers by Nature oz. bobnar Gerald Cleaver, pianist Craig Taborn ter William Parker na kontrabasu. Olimpijska postava, ki kakopak ni posebej napolnila Kluba, je pa tisto uro svojega nastopa napolnila z neprekinjeno serijo osupljivega muziciranja. Predvsem Taborn je resnično redka sorta izredno subtilnega pianista, ki zvočni prostor nekako pušča odprt, prepišen. Njegovo pulzirajoče drobljenje sta v več minimalističnih pasažah na enako nevsiljiv način spremljala Cleaver ter Parker. Sploh bobnar se je vešče izognil temu, da bi na nepravih mestih ugrabil in s prezenco svojega inštrumenta pretirano zapiral zvočnost in Parkerjevo mesto v triu je nemara še najbolj ospredno. Za tako, zelo svobodnjaško muziko je s kontrabasom vse skupaj vodil v precej melodično in mehko muziko, v kateri so celo glasnejši in masivnejši izbruhi obdržali določeno mero zadržanosti. Sonična podoba Farmers by Nature je polna fines in teksturalnih detajlov, muzikantom se ni nikamor mudilo in njih silovitost se je nemara bolje izrazila v svoji odsotnosti. No, takšne muzike niso stvar Križank, niti ne polnega Kluba; intimen in sanjav nastop se že danes zdi tako krhek, da bo verjetno hitro pozabljen. Drobna veličina.

Kateri je sledil zaključek na Metelkovi. V defoničnem segmentu festivala se je v Klubu Gromka najprej predstavil mlad (za podpisanega ta moment žal anonimen) nizozemski sempler kitarist s fenomenalnim občutkom za kitaro in nekaj manj za sempler, ki je svoj kontemplativen in obetajoč, pa nemara malo nedodelan nastop še dovolj hitro zaključil za dober vtis, in nato so prav nič skromno začagali Free 4 Arts. Mlada, poljsko-danska postava je z energičnim nastopom vendarle prebudila festivalsko vzdušje; pa niti ne malce, gromki in navdušeni aplavzi niso pojenjali vse od začetka do konca špila. In to več ko utemeljeno, saj tako živega in rezkega, predvsem pa entuziastičnega muziciranja ne slišiš pogosto. Nikakor ne festivalski favoriti so na odru brez okolišenja, pa tudi brez posebnega odstopanja od matrice, izkazali esenco ene od premen jazzovskega svobodnjaštva. Čisti gušt od igre, živost in švic, zamaknjenost in užitek, skoraj mesenost muzike so atribut odrskega dogajanja, ki se subjektivizira v skoraj predrefleksivno glasbeno izkušnjo. Ob hladnem pivu v ravno prav soparni Gromki se človek še posebej živo zave, zakaj ima rad to muziko.

Pa se utrne precej dobra ideja, da bi naslednje leto kar cel festival prestavili na Metelkovo, pa naj po Križankah kulturo lepo para(/o)dira elita.

Tekst: Anže Zorman
Foto: Matjaž Škrinjar

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.