Wildbirds & Peacedrums v Kinu Šiška

wildbirds_and_peacedrums_01

Ljubljana / Kino Šiška, Komuna
2. 5. 2011
Vstopnina: 10 €

Težko boste kapitalno zgrešili, če si zvok dueta Wildbirds & Peacedrums predstavljate točno tako, kot zveni njuno ime. In to kljub temu, da morda še nikoli niste slišali nobenega izmed njunih treh albumov ali vsaj delčka katere izmed njunih skladb. Na svojih treh albumih zvenita na trenutke glasno, divje in neukročeno, na trenutke umirjeno, prijazno, celo otožno. Napoved njunega ponedeljkovega nastopa v Kinu Šiška je med nekaj desetinami zagretih duš tako hitro zaokrožila in povzročila pravi mali val navdušenja.

Mariam Wallentin in Andreas Werliin sta, kot rečeno, duet, zakonca, ki prihajata s Švedske. O vseh lepotah Švedske na tem mestu sploh ne gre izgubljati besed, ostanimo pri tej intrigantni dvojici, ki se je za potrebe tokratnega koncerta prelevila v trio – okrepila sta se namreč s klaviaturistom. Njihov nastop se je začel popolnoma subtilno, nevsiljivo, raziskujoče, še zdaleč pa ne neodločno. Glavna vokalistka namreč premore tako glasovne sposobnosti kot tudi gestikulacijo kake velike dive soul ali r’n’b glasbe. In če bi bile njene želje take, bi zagotovo lahko uspela v kaki instant pop uspešnici, ki jih je tu ali tam možno ignorirati na MTV-ju in podobnih televizijskih postajah, ki so že zdavnaj pozabile, kaj sta to ljubezen in potreba po nepokvarjenem glasbenem ustvarjanju. A trojica na malem šišenskem odru očitno še premore dovolj iskrenosti in ima dovolj za povedati, da smo jim verjeli. Pa naj gre za pevko, ki je sicer tako po nešvedsko privlačna in ravno prav teatralna, da se pogledi hote ali nehote prikujejo nanjo, za njenega moža, bobnarja, ali pa klaviaturista, ki dopolnjuje njuno siceršnjo zvočno sliko. Paru in njunemu izražanju se seveda pozna, da sta se spoznala pri študiju glasbene improvizacije in glasbena improvizacija je lahko stvar, ki hitro zaide in postane nerazpoznavna ter nadležna. A za take obtožbe tokrat ni niti najmanjše osnove, saj je glasbeni skupek bobnov, različnih drugih tolkal, hipijevsko melodičnih klaviatur in močnega vokala sicer res zvenel nekoliko psihotično, še vedno pa kompaktno, prepričljivo in dodelano. Bobnar in pevka sta si medsebojno pomagala pri ustvarjanju ritma, ki je bil na trenutke divji in prvinski, na trenutke pa je postal umirjen in potem skorajda neobstoječ. Recimo takrat, ko se je pevka odločila zapeti povsem akustično, brez mikrofona, kar je med maloštevilno, a ljubečo, publiko ustvarilo povsem oseben trenutek, ki je vse prikoval k tlom in katatoničnemu poslušanju. Vso to, že tako bogato zvočno sliko, je v ravno prav izbranih trenutkih dopolnil še klaviaturist z različnimi elektronskimi efekti in hipijevsko melodičnim prizvokom. Na poti h popolnosti sta Wildbirds & Peacedrums v dobri uri predstavila njun aktualni album Rivers, za drugi bis pa sta se na oder vrnila sama in publiki podarila še svoj veliki hitič There Is No Light, ki je publiko spravil v še en manjši trans.

Drzna prerokba: obiskovalci ponedeljkovega koncerta bomo čez nekaj mesecev, ko dokončno eksplodirata na takozvanem indie prizorišču v stilu Florence and the Machine, imeli priložnost reči: “Jaz pa sem jih poslušal v družbi nekaj desetin (ne vem, če gre govoriti o stotini) drugih poslušalcev v malem, domačnem prostoru šišenske Komune, ko jih večina še ni poznala.” Zakaj bi kdo imel tak interes, je seveda čisto drugo zgodba. Glasba zveni dobro ali slabo, pa naj bo bend razvpit ali pa tiho in neopazno dere bregove. In v ponedeljek je glasba zvenela prijetno, hipnotično in kljub temu nadvse poživljajoče ter energično. Čudovita zmes vseh mogočih čustev in njim pripadajočih zvokov.

 

Tekst: Nina Hlebec

Foto: Jurij Bizjak

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.