Swans v Kinu Šiška

swans (15)

Ljubljana / Kino Šiška
24. 5. 2011

Pred ljubljanskim koncertom so bila pričakovanja visoka. Reputacija in izključno naklonjene kritike koncertov zasedbe Swans na turneji, kakor tudi splošna uveljaljenost njihovih brutalnih nastopov v živo, so poskrbeli za nekaj nestrpnega vršanja med pričakujočo publiko.

Pojava članov banda na odru v veliki meri spominja na skupino stripovskih junakov, združenje komičnih psihopatov. Preko Christoperja Hahna s polizano pričesko, kozjo bradico, neverjetno zlobnim in frajerskim pogledom med prežvekovanjem, strašljivo hladnokrvnega Normana Westerberga, neandertalskega Thora Harrisa do Michaela Gire, ki to druščino med koncertom redno napizdeva, ob temu primernih različnih odzivih članov. Dovolj za vnos določene odrske prezence, ki koncertu lahko prinaša dodatno vrednost, če se različni elementi uspešno poklopijo.

Prvi takti so prihajali iz orgel, ki jih je upravljal Thor Harris, ki je pozneje na plan privlekel še nekaj fetišističnih inštrumentov. Ob standardnem postopnem priključevanju ostalih članov se je počasi začel oblikovati povzetek celotnega sounda nastopa. Posamezni komadi, v glavnem material z lanske plošče My Father Will Guide Me up A Rope to the Sky, so bili predelani v daljše eksperimentalne kompozicije, prehodi med njimi so bili zabrisani, petje pa je bilo močno zreducirano. Vsaka od kompozicij je imela skupni potek v dramaturškem loku. Ob tolkalskih teksturah in različnih zvočnih manipulacijah se je pripravljal oglušujoči drone kitarski izbruh, primerno divji, kaotičen, vseobsegajoč. Pogled na oder je bil v teh minutah katarzičen, Michael Gira je divjal, se pačil, obsedeno, na nek stripovski način usklajeno delovanje ostalih, pa se je k takšnemu prizoru izjemno prilegalo. Konci teh intenzitet so bili krajši, v pričakovanju hitre ponovitve, vendar so bili učinkovito vkomponirani v zvočno sliko. Cikli so se odvijali v relativno visokem tempu.

Skozi to zavzeto grajenje in podiranje visokih zvočnih zidov so Swansi uspeli zamenjati nekaj obrazov. Od plemenskega nabijanja in nažiganja, preko sofisticiranih poigravanj s posameznimi gradniki le-tega do pogojno baladnega dela. Preklopi so bili gladki in mojstrsko izpeljani, poslušalec se jih je zavedel šele, ko so se v zavesti dodobra utrdili. S tem so pokazali neko značilnost, ki so jo bandi, v zadnjem času nastopajoči pri nas, premalo, namreč raznolikost, obvladovanje svoje branže znotraj glasbenega polja in karaktero zrelost, ki, paradoksalno, pri številnih bandih s starostjo upada.

Vprašanje pa je, koliko so lahko novega, imponzantnega in inovativnega ponudili znotraj svoje značilne glasbene pokrajine ponudili. Že od začetka kariere se namreč idejno napajajo iz iste ritmike, ideje, vzdušja in namena. Mnogi elementi žanra industrial rocka, v katerega se kljub posebnosti, v neki meri uvrščajo tudi Swansi, so skozi čas postali klišeji, številne ideje pa so bile tolikokrat uporabljene, da so izgubili na udarnosti in se spremenili v svoje nasprotje. Manjše pripombe gredo tudi na ozvočenje vokala, ki ni deloval čisto in se je mestoma izgubljal v raznih črnih luknjah …

Koncert, ki bi zaradi svojih omenjenih kvalitet lahko bil deležen naklonjenih pogledov nazaj, znotraj trenutne scene večjih in srednjih alternativnih prireditev, ki pa je ponudil premalo glasbenega eroticizma, če ga postavimo nasproti na najvišji nivo postavljenim pričakovanjem in upom.

Tekst: MS
Foto: Jurij Bizjak

Fotogalerija:

Povezani članki:

Značke: