Nikki Louder – Our World Died Yesterday

Nikki Louder - Our World Died Yesterday

Nikki Louder – Our World Died Yesterday

ZARŠ / Cheap Tunes / Moonlee Records, 2011

Če bi pričujoči album morala označiti z eno samo besedno zvezo, bi se znašla v težavah. Tako ali tako se zdi jalovo in brez pravega efekta več kot enkrat poslušati albume, ki jih je nato mogoče opisati v enem stavku, zato tovrstna težava tu pomeni samo nekaj dobrega. Nikki Louder so Our World Died Yesterday uradno izdali 3. maja, le nekaj dni prej pa so ga tudi teatralno predstavili v ljubljanski Menzi pri koritu. Gre za njihovo drugo dolgometražno izdajo, po EP-ju Silent Bird in plošči Alain, I’m Sorry. Pomudimo se za trenutek pri tokratni formi: gre za nekakšno dvojno izdajo – v paketu sta CD in LP, kar lepo popiha na dušo nam, zmernim fetišistom, ki so nam vinilke še vedno najbolj pri srcu, in to kljub vsem mogočim modernejšim (in, priznajmo, dostikrat tudi bolj praktičnim) oblikam izdajanja glasbe.

Če bi me že prisilili, da poskušam na čimkrajši način povedati, kakšen je dotični album, bi morda rekla, da gre za neposreden šus v glavo. Verjamem, da se to bere pretenciozno in prenapihnjeno, ampak resnično ni. Prvih nekaj poslušanj je izčrpavajočih in še ne prinašajo katarze, saj se glasba zdi napadajoča in agresivna. Hočem reči, da če lahko ob tem albumu rešujete križanke in pijete čaj, ga najbrž poslušate mnogo prepotiho. Plošča je na nek način res kaotična in utesnjujoča, predvsem iz vidika, da je melodično ravno prav nepredvidljiva in ne omogoča kakšnih emocionalnih pobegov, temveč sili v spopadanje s čustvi, ki se ob poslušanju porajajo, pa naj bodo kakršnakoli že. Se pa ob nadaljnjih poslušanjih izkaže, da gre za strnjen izdelek, ki ima vse tisto, kar imajo dobre plošče tega sveta: bend ima nekaj za povedati, pa naj bodo to osebne izpovedi (vsaj tako delujejo) ali pa čisto preprosta življenjska dejstva, kot je recimo fascinacija nad igralko Audrey Horne. Tu gre še posebej izpostaviti preprosto, a učinkovito liriko. Še naprej ima bend prava sredstva, da vse te stvari pove – minimalistična postava boben, kitara in bas (s harmonijem pri zadnji skladbi Quiet Buzz) se, vsaj upamo, nikoli ne bo zares iztrošila. Je pa zasedba Nikki Louder minimalistična le pri sestavi, ne pa pri samem glasbenem izražanju, saj je zvok Our World Died Yesterday bogat in vseobsegajoč. Močni basovski liniji, distorzirano-divji kitari ter bobnarskemu ritmu, ki oboje enkrat vodi, drugič lovi, se ne da pobegniti. Večino albuma se zdi, kot da vse skupaj drvi nekam proti pogubi, k čemur še dodatno napeljuje pritajeno-raztrgani vokal, ki v ključnih momentih nekontrolirano izbruhne, le zaključna Quiet Buzz daje nek drug občutek – pri tej skladbi se nekako zazdi, da je poguba že tu in da se je zgodilo tisto, kar je bilo neizogibno. Da se je končal nek odnos, da je prišla zaslužena kazen, da je morda svet, ki smo ga poznali in na nek način imeli radi, zares umrl. Nikki Louder ne komplicirajo in se, kot marsikatera mlajša zasedba, ne trudijo biti nekdo drug. To ne pomeni, da v njihovi glasbi ni čutiti vplivov te ali one noiserske struje, pomeni le, da vedo, kaj hočejo povedati in imajo svoj način, na katerega to počnejo, kar žal postaja že izjemno, tako v slovenskem kot tudi svetovnem glasbenem prostoru. Vse spoštovanje!

 

Nina Hlebec

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.