Gone Bald – Waiting It Out

Gone Bald - Waiting It Out

Gone Bald – Waiting It Out

2010, Narrominded

Ogromna kilometrina in število izdanih albumov, ki jih niti s prsti obeh rok ne zmoreš prikazati, pogosto poraja različna vprašanja o “avtentičnosti” ali pa vzgibih k ustvarjanju, ki včasih izhajajo iz bolj kot ne, sumljivih razlogov. Ali je Mark E. Smith zgolj karikatura in zakaj Rolling Stones ne prenehajo z igranjem so vprašanja, ki se dotični recenziji ravno ne približajo na nevarno bližino. Tovrstne veterane omenjam zgolj zato, ker je v današnjem času skrajno zanimivo in pohvalno slišati bend, ki v strogem undergroundu muzikalične akrobacije izvaja že skoraj dve desetletji, pri čemer pa ne izostane niti spoštljivo število izdaj.

Torej, Gone Bald, ali kako ostati v nojz rock bendu toliko časa in preživeti? Hrvaško-nizozemska naveza, v bistvu duet v minimalistični izvedbi arsenala kitara – boben ni več najmlajši, a mu zagona ne manjka. Morda ni naključje, da se omenjena plošča celo začne s hvalnico staranju vina. “… and it tastes so fucking good”, ki jo z erotično narativnostjo v začetku albuma prebere neka gospodična. Kakorkoli, Waiting it out bi lahko v zmerno šlampastem prevodu razumeli kot – “Čakajoč, da mine”. Minevanje življenja, staranje … kaj početi, ko se zavedaš, da nisi več rosno mlad? Postaviti kitaro v kot?

Povsem očitno zvesta stari šoli se Gone Bald vsemu navkljub podata na ekskurzijo hrupne glasbe z letnico okrog devetdesetih. Asociacije touchandgojevske kitarske šole in bobnečih bobnov so glavna orožja v tem vzdržljivostnem šovu poplave rifov, ki jih Gone Bald ne postavljata ob stran kot zalogo za prihodnost. Tukaj in zdaj – odigraj, kar imaš na vesti. Kot, da bi se jima mudilo živeti (in igrati), v komadih nizata rif za rifom, frazo za frazo. Pogosto brez neke rdeče niti in z občasnim krikom rahlo utrujenega glasu duet vseskozi niza hard rock sreča nojz rock skladbe, ki izzvenijo kot dobro usklajeni jam sessioni. Žal, ostane bolj kot ne pri tem. Sicer dobrodošla sproščenost pri igranju in odsotnost kakršnekoli pretencioznosti dajeta plus temu albumu, ki pa, po mojem skromnem mnenju pod črto ne dosega nekega presežka. Waiting it out se namreč prevečkrat sliši kot nizanje rifov brez repa in glave, brez prave zgodbe in “filinga”. Za arhivski prerez delovanja neke skupine sicer spodoben dokument, ki pa bo zadovoljil predvsem ljubitelje “ležernega” hrupnega rocka stare šole.

Peter Cerar

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.