Tornado sivih glav – NoMeansNo + Buldogi v Cvetličarni

nomeansno2011_04

Ljubljana / Cvetličarna
21. 4. 2011

NoMeansNo sicer niti niso tako redki gosti podalpskih odrov, a vseeno se mi je do sedaj uspelo izogniti vsem njihovim inkarnacijam tu spodaj, tako da je bil pa že res skrajni čas, da si ogledam tudi te legende, že tako si zaslužim kak udarec na račun lastne ignorance. Sicer res velja, da je staro vino z leti boljše, a če staro vino zadane kak infarkt ali druga neprilika, so takšne tolažbe bolj slabe, in še vedno bolje videti ne čisto totalno vrhunsko fazo benda kot pa rigomortično.

Za uvod v ta enkratni dogodek smo džuskali ob spremljavi mlade in nadobudne slovenske pank zasedbe Buldogi, ki bi jih lahko uvrstili v zvrst revmo-panka, se pravi tistega dela svetovnega nazora, ki zjutraj preden vstane, intenzivno premišljuje ali se takšno dejanje sploh izplača ali ne in o tem napiše pesmico ali dve. Če sem čisto iskren, me trenutna izdaja Buldogov nekako ne prepriča. Če je še pred letom in pol zgledalo, kot da si brusijo zobe in je bil štiklc Kolk rabš kar konkretno oster komentar družbenopolitičnega dogajanja, nov material, ki so ga preigravali kot predvozači NMN, gravitira nekje med ne ravno artikulirano kritiko bližnje in širše okolice in svojevrstnim humorjem. Sploh tista prilika o tem, kako je pol sveta na cesto, poet se je pa s punco skregal, bi bolj spadala na maturantski ples kot pa na resen koncert. Nekako si nisem mogel ustvariti ravno jasnega mnenja o tem, komu so namen oziroma komu v zabavo sploh igrajo – sebi ali bolj redki množici, ki se je nabrala tačas v dvorani. Glede na polno pest novega materiala se obeta kak nov plošček dotičnih mladcev, a se bojim, da ne bo ravno cvet prepričljivosti in da bo kmalu zapadel v kategorijo nešto izmedju ničega in temu primerno tudi v pozabo. Buldogi tokrat bolj lajajo, kot pa grizejo. A kot je dejal tudi tovariš Tito ob podobni priliki – učiti se, učiti se in še enkrat učiti se, in morda od mladcev sčasoma še kaj postane. Po kaki drugi ali tretji pokojninski reformi.

A se je slika v Cvetki kaj kmalu temeljito obrnila, ko so na oder prikorakali trije sivolasi dedci in odprli maraton odprtih kart. Na začetku je še vse kazalo, da bo svirka minila v čisto spodobnem ritmu ob poznavalskem kimanju z glavo in pivom v roki, a bolj kot se je bližala ura strahov, bolj so žgali in vse več je bilo takih, ki nekako niso mogli stati pri miru. Še posebej, ko so se za zaključek preoblekli v Hanson Brothers, čeprav so ob tem organizatorji naredili velik kiks in jih niso poučili, kdo je letos državni prvak v hokeju, tako da je Rob med reprezentančnim dresom na eni strani ter dresom Olimpije, ki si ga je nadel John, izgledal skorajda gol. Ne, seveda, v dobesednem pomenu besede, a vseeno dovolj, da bo potrebno ob naslednji priliki nažicati kak dres tudi z Jesenic.

Skratka, predstavniki pinkponk panka so špil začeli relativno umirjeno, kolikor se pač za godbo takšne branže to sploh spodobi, in iz čisto prijetnega, čeprav tu pa tam malce lomljenega ritma in čisto mojstrskega obvladovanja inštrumentarija, kjer je pobudo na basu nemalokrat v svoje roke prevzel John, kar je muziki dalo pridih nepretencioznega funka, prehajali v izbruhe iracionalnega besa, ki pa ga zvok Cvetličarna na žalost ni najbolje prenašal, tako da silovitost njihove muzike ni ravno prišla do izraza. NoMeansNo so pač, heh, panksi, ki bolj kot škripajoče ozvočenje kletnih prostorov za izražanje svoje energije potrebujejo zelo dober zvok, kar se sliši sicer malce paradoksalno, a verjamem, da bi se marsikdo izmed publike strinjal s tem. Če upoštevamo pot evolucije, bi se lahko po tem, ko so se premaknili z Metelkove v Cvetličarno, naslednji korak naredili v Cankarjev dom, kar bi bil poleg akustičnega tudi zanimiv sociološki eksperiment. Vse skupaj je dobro podložil John na svojem na videz kar malce skromnem setu bobnov, a je njegovo prehajanje in jazzy bobnanja v stilu kakega Gingerja Bakerja v trenutku znal priti v čisto eksplozijo zvoka v stilu taistega Gingerja Bakerja in nastavil krasen okvir, na katerega sta Rob in Tom našpičila kitaro, bas in vokale. Zlahka vnetljivo, čeprav ne čisto nažigaško godbo je potem bend samo potenciral do skorajda, a ne popolnoma nažigaške raspaljotke za zaključek nastopa. Bend je v najboljši luči demonstriral staro resnico, da dobra muzika ni zgolj stvar forme niti kombinacije večjih, kot v primeru NMN, temveč v veliki meri od energije, ki jo je pripravljen zapakirati v svoj nastop, in v uživanju v tem, tako da tudi tisto koketiranje s publiko, ko Rob na robu odra poka frise, ko mu igranje basa in petje postane očitno rahlo dolgočasno in v tem malce spominja na Biafro, le da to počne manj teatralno, spada v ta paket.

Tako, globoko smo že zakorakali v leto ’11 in počasi je že čas, da pričnem štempljati čebelice za dosežke na koncertnih odrih, ki sem jih uspel ujeti. NMN so vsekakor v ožjem izboru med mojimi letošnjimi favoriti, poleg Young Gods in našega zlatega Janija Kovačiča. Nenavaden izbor? Nič ne de, spomnite se, važna je energija in uživanje …

Tekst: Uroš Škrjanc
Foto: Jurij Bizjak

Fotogalerija:

Povezani članki:

Značke: