Slovenski udarec, irska klofuta – Coma Stereo & God is an Astronaut

Coma Stereo

Coma Stereo

Ljubljana / Kino Šiška
8. 4. 2011

Akustična dvorana Kina Šiške je v petek gostila štiričlansko postrokovsko, instrumentalno, z metalskimi rifi začinjeno irsko skupino God is an Astronaut. Kot dobro utečena ura, ki ne prehiteva in ne zamuja, jih je nekaj minut po 21. uri prvič slovenski publiki predstavila domača postrokovska zasedba, poznana sploh mariborski glasbeni sceni, Coma Stereo.

Štiričlanska slovenska zasedba Coma Stereo, katere člani so tako v glasbenem kot v osebnem življenju mineštra zasanjanega, umirjenega in burnega, so več kot odlično opravili svojo vlogo – udarna uvertura v sicer dober, a ne nadpovprečen koncert. Ne glede na to, ali njihovega instrumentalnega sprehajanja po globinah kozmičnega, transgalaktičnega in binarnega ne poznaš ali pa so bili na skoraj poletni petek že del tvojega repertoarja, je bila dvorana vidno navdušena nad sicer že šest let delujočo skupino. Vizualno morebiti res niso takšna poslastica, kot so to GIAA, vendar je njihov odrski nastop popolnoma skladen z melodijo: surovo elektronsko zavijanje z leve (klaviature), preprosto, a melodično ubiranje po kitarah z desne (kitara in bas kitara) in postrokovsko udarjanje iz ozadja (bobni). Po nekaj manj kot uri potepanja po namišljenem svetu slovenskih glav, so se na odru s podobno postavitvijo prikazali nosilci večera – God is an Astronaut.

”Če Bog obstaja, potem je astronavt” je stavek, katerega si pisateljica subjektivnega videnja koncerta skorajda ne sme prilaščati. Je pa misel, pri kateri ostaja (čeprav, v kolikor mi je znano, se s tem ne bi več vsi strinjali). Irci so odigrali koncert, ki sicer ni presenečal v smislu, da bi izvedba bila kaj bistveno drugačna od tiste na albumih. Je pa morebiti delovala bolj komercialno – zaradi skoraj MC-jevskega nastopa klaviaturista – in bolj metalsko, kot sem jih vsaj do sedaj dojemala. Vse pohvale vsekakor gredo bobnarju, katerega nastop je bil – sodeč po žvižgih in ploskanju – publiki blizu in je tudi glasbeno več kot odlično opravil svoje delo. GIAA z uporabo vizualnega gradiva v obliki projekcije na platnu za njimi, stoji za idejo, da je glasba sredstvo, ki ob pomoči gibljive slike v človeku načrtno sproža določena občutja. Tudi pri tem se ne da ugovarjati, da bend več kot uspešno pravi svojo nalogo. V več kot eni uri smo od čustveno nevtralnega – tudi ob pomoči vokalista Torstena – odpotovali in se zaustavili zdaj v melanholični pustinji (Remembrance day, Suicide by Star), potem na bolj destruktivni avtocesti (Echoes, Snowfall) človeške roke in še najbolj migali ob znanih teh znanih pesmih.

Dejstva: tudi Slovenija premore kvaliteten, perspektiven in zanimiv postrokovski kader, ki se je dobro predstavil. Da je bog astronavt, pa tudi slovenskemu občinstvu postaja vedno bolj jasno, vprašanje je le, če je vsem enako dober v odkrivanju (novega). Publika v Kinu Šiški je vsaj na prvi pogled dajala vtis, da ja.

Tekst: Vesna Zagorščak
Foto: Max Petač

Coma Stereo – Tisoč mest

 

God is an Astronaut – Snowfall

 

God is an Astronaut – Suicide by Star

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.