Roger Waters v Zagrebu

Roger Waters v Zagrebu

Roger Waters v Zagrebu

Hrvaška / Zagreb / Arena
13. 4. 2011

V Zagrebu smo bili priča koncertu Rogerja Watersa v sklopu turneje The Wall Live. Slednja naj bi bila uradno njegova zadnja. Ne pa prva. Turnejo The Wall je prvič uprizoril leta 1980 še s svojim tedanjim bendom Pink Floyd, utemeljitelji psihadeličnega/ progresivnega rocka. In zakaj se je odločil ponovno obuditi enega največjih glasbenih dogodkov v zgodovini? Odgovor najdemo kar na njegovi uradni spletni strani: I recently came across this quote of mine from 22 years ago: ”What it comes down to for me is this: Will the technologies of communication in our culture, serve to enlighten us and help us to understand one another better, or will they deceive us and keep us apart? I believe this is still a supremely relevant question and the jury is out.”

Osnovna ideja za album izhaja iz leta 1977, ko so Pink Floyd na turneji In The Flesh nastopali na stadionih pred ogromnimi množicami. Waters se je čutil odtujenega od publike in si zato omislil zid, ki bi neposredno pokazal njegov občutek alienacije. Konceptni dvojni album je bil izdan leta 1979, turneja je sledila naslednje leto. The Wall (Live) poslušamo/vidimo skozi oči protagonista Pinka, ki je soočen v življenju s številnimi ovirami, kot so smrt očeta v drugi svetovni vojni (The Thin Ice, Another Brick in The Wall, part 1), preveč zaščitniška mati (Mother), tiransko šolstvo (Another Brick in The Wall, part 2) in neuspeli zakon (Don’t Leave Me Now).

Ker je to Watersova solo turneja, si je za pomoč pripeljal The Roger Waters Band, ki ga je počasi zbiral v času svoje samostojne kariere. Sam je seveda prevzel bas kitaro in glavni vokal, spremljevalni vokal, ki je nekoč pripadal Davidu Gilmourju, pa je odpel Robbie Wyckoff. Družbo so mu delali še štirje kitaristi, to so Jon Carin, G. E. Smith, Dave Kilminster in Snowy White, slednja dva sta imela čez Gilmourjeve solaže. Prav Snowy White (sicer znan kot član nekdanje skupine Thin Lizzy) je že nekoč sodeloval s Pink Floydi, ravno med njihovo The Wall turnejo. Izvedba je bila odlična, Watersov specifični glas še vedno pričara tako osamljene globine kot zasanjane višave. Vendar pa nismo bili priča nobeni večji glasbeni improvizaciji (razen ponekod malce razširjenim solažam), najverjetneje prav zaradi specifično načrtovane scene. The Wall (Live) ni samo koncert, je šov.

V prvi polovici vidimo že prej omenjeno borbo Pinka z razočaranji v življenju. Izgubo očeta v vojni opisuje The Thin Ice, ki jo orišejo zvoki bomb in animacije letal in vojne, medtem ko si pri ostalih pesmih pomaga z ogromnimi srhljivimi lutkami, ki jih je zasnoval že za turnejo leta 1980 znan angleški ilustrator Gerald Scarfe. Najbolj znana med njimi je tiranski učitelj med Another Brick in the Wall, part 2, pridružita se mu še nezvesta žena in njegova mati. Izgubljenost in neuspel zakon glavni lik še bolj pahneta v obup. Vsaka frustracija je nova opeka v zidu, ki se počasi gradi skozi vso prvo polovico koncerta. Pevec se poslovi od prvega dela s pesmijo Goodbye Cruel World in simbolično zapolni še zadnjo luknjo v zidu. Po polurnem premoru se začne norija Pinka za postavljenim zidom. Sprva, izoliran od zunanjosti, občuti osamljenost (Waters v majhni sobici znotraj zidu zapoje Nobody Home), dokler ta ne preraste v svetobolje in njihovo najbolj znano pesem Comfortably Numb. Priča smo legendarnemu posnetku Pink Floydov – Roger Waters poje pred zidom, na vrhu pa Kilminster in White obsijana le s snopom luči, odigrata enega najbolj znanih kitarskih riffov Davida Gilmourja. Oder se potem odene v rdečo, prisotni smo na fašističnem zborovanju, po zraku pluje (kakor iz Orwellove Živalske farme) divja svinja popisana s sovjetskimi simboli. Tempo se še bolj stopnjuje, na zidu se prikazujejo vedno bolj mračne in srhljive animacije, ki predstavljajo vse protagonistove frustracije (The Trial). Ob koncu pesmi že vsi prisotni v dvorani kričijo »tear down the wall!«. In res, zid se vda in pade pod zahtevo ljudstva, Waters pa umiri in zaključi koncert z Outside the Wall.

Za glasbenika je ta turneja nedvomno velik izziv, saj je moral že videno in doživeto izkušnjo spreobrniti v nekaj še vedno privlačnega za ljudi. Koncert je bil izveden brezhibno in ostal zvest originalu, a z nekaterimi novosti. Protivojno sporočilo je dosegel s slikami in imeni padlih vojakov v vojnah, katerih podatke je zbiral kar preko poziva na svoji spletni strani. Velikim korporacijam in religijam se je posmehoval tako, da je na zid projektiral letala, ki namesto bomb spuščajo križe, Davidove zvezde in Mercedesove znake. Zanemarjena tovarna, pod umazanim sivom nebom, je nosila napis iBelieve. Tako je prenesel stisko posameznika v krizo človeštva.

Nekateri Watersu očitajo, da se je podal na turnejo tudi zaradi marketinških razlogov, a na koncu sam namen pravzaprav ni pomemben. Vzhičenost in predanost publike sta dokazali, da so teme na albumu The Wall po 30-ih letih še kako aktualne in zato je turneja The Wall Live preprosto brezčasna.

Kaja Kolmančič

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.