Placebo – Live at La Cigale

Placebo - Live at La Cigale

Placebo – Live at La Cigale

2011, Virgin Records / Dallas

Šestega marca 2006 je trojica Brian Molko, Stefan Olsdal in tedanji bobnar Steven Hewitt, poznana kot alternativna skupina Placebo, izvedla nastop v pariškem La Cigale. Kratek, le 29 minutni izdelek, je bil vključen v fizično izdajo njihove diskografije v juniju 2009 pri EMI Group The Hut recording (kar je sprožilo polemike, saj je založba le-to izdala praktično istočasno, kot so Placebo izdali zadnji album Battle of the Sun in sploh izdaje kompilacije skupina ni podpirala – EMI skupino so že leto poprej zapustili). Samostojna izdaja koncerta je ponovno dobila fizično obliko marca 2011 pod taktiko založbe Virgin Records.

Tople vode na albumu, ki ponuja največje single določenega obdobja katerekoli skupine, ni za pričakovati. Pri Live at La Cigale je zgodba podobna. Na albumu srečamo večje hite petega studijskega albuma Meds (Virgin, 2006) in po eno pesem s četrtega albuma Sleeping with Ghost (Virgin, 2003) ter tretjega Black Market Music (Virgin, 2000). Dve leti pred izvedbo na koncertnem prizorišču La Cigale so Placebo desetletnico delovanja proslavili z izdajo prepoznavnih hitov tega obdobja Once More With Feeling (2004). Kar preprosto pomeni, da že materiala za novo ploščo – recimo da najbolj popularnih hitov – ni bilo. Tako srečamo le osem pesmi in vse do sedme so posnetek petega albuma Meds.

Meds je uvodna pesem live albuma ki da obetaven občutek, je kar polna energije, a hkrati tipično placebovska. Še nepoznavalcu alternativne rokerske skupine nakaže rdečo nit: veliko preprostih in tipičnih deformiranih kitarskih zvokov, prav tako kar preproste bas linije in prepoznaven Molkov visoko tonski glas. In pa ne pozabimo na besedila, globoko povezana s človeškimi odnosi, ki jih uporaba (trde) droge tako ali drugače destruktivno preoblikuje in končno tudi uniči. Občutki melanholije, ničvrednosti, prežeti z maščevalnostjo (druga pesem Infra – Red, tretja Drag in četrta Follow the Cops Back Home), samorefleksija in spraševanje, kje je šlo narobe (kaj le?) te nehote preplavijo. Druga in tretja pesem te emocije neopazno vzdržujeta, mineta in se prelevita v še bolj umirjeno četrto pesem o ropanju doma policista. Ljubezenska Post Blue te zaradi tiktakajočega basa in megafona nekoliko zbudi. Sledi zadnja pesem albuma Meds Song to Say Godbye, osebnoizpovedne narave o jezi nad klavrnim koncem, ki je predestiniran v primeru, kadar ti opojne substance predstavljajo vse na svetu. Klaviature in zvok violin pesem v živo naredijo še bolj emocionalno in dajo pridih tragičnosti. Objokovanje se v naslednjih sekundah prelevi v eno najbolj uspešnih pesmi The Bitter End. Pesem zaradi zanimivejših kitar izpade manj temačno in je dovolj zanimiva tudi tistim, ki Placebo sploh ne poslušajo. Za konec je skupina izbrala nič kaj posebno pesem Special K s tretjega studijskega albuma. Mogoče so jo izbrali zaradi hitrih bobnarskih taktov in zadnjih besed iz Molkovih ust: No escaping gravity.

In medtem, ko gravitaciji res ne moremo uiti, pa se lahko brez problema obrnemo vstran od Live at LA Cigale albuma. Če si oboževalec alternativne rock skupine Placebo, potem vse pesmi na albumu tako ali tako že poznaš, celoten nastop pa je dosegljiv tudi v obliki videov na YouTubu. Če pa nisi, pa zaradi tega albuma definitivno tudi ne boš postal.

Vesna Zagorščak

Povezani članki:

Značke: