Mary Halvorson Trio v Klubu CD

Mary Halvorson Trio v Klubu CD

Mary Halvorson Trio v Klubu CD

Ljubljana / Klub CD
5. 4. 2011

Spomnim se, da sem lanskega novembra negodoval nad tem, da je v špilu Ribotovega projekta Sun Ship kitaristki Mary Halvorson pripadla nekoliko preveč protokolarna vloga. Ob velikem strunarju je bila pristojna predvsem za ozadje in z minimalnim (če sploh kakšnim) prostorom za svobodnejše intervencije. Prijetno presenečenje je sledilo, ko se je izkazalo, da bo muzikantko še prineslo v naše kraje; najprej že januarja, ko je ob Ingrid Laubrock oz. v njenem Anti-house ansamblu nosila neprimerno večji del koncerta in tudi precej bolj jasno izrisano avtorsko kitarsko estetiko. V pričakovanju njenega naslednjega napovedanega nastopa sem besede, s katerimi je organizator koncerta Miha Zadnikar pospremil obisk Laubrockove, asociativno vezal bolj na Halvorsonovo – „Naravnost imenitno je, kadar lahko spremljamo muzičista, muzičistko v nezadržnem razvoju k tisti krasni osebni neodvisnosti. ..“ Res, imenitno je, kako je skozi njene vse bolj avtonomne vloge na naših koncertnih odrih moč spoznavati Halvorsonovo in njen kitarski jezik.

Nekaj brskanja po spletu razkriva, da na medmrežju obstaja ko kamen kost jasen konsenz o tem, da so konture tega jezika izredno svojstvene, pa tudi privlačne, kuriozne in efektivne. O slednjem priča nemajhno število plošč, na katerih v zadnjih letih sodeluje ta mlada kitaristka, pa seveda imena muzikantskih sodrugov na njih (poleg Ribota in Laubrockove še Anthony Braxton, Tim Berne, Trevor Dunn, Nicole Mitchell, Elliott Sharp, John Tchicai…). Za konec še omemba iz Cankarjeve PR predstavitve, da je na lanskem festivalu Saalfelden igrala v štirih različnih zasedbah, pa še en ali dve spletna naziva muzikantka leta, pa je, še preden se nam kolcne bubble economy, kar precej jasno o kalibru muzikantke.

Dodatna pričakovanja je vsekakor zbujal drugi del tria, Chess Smith. Energični bobnar, ki je pred časom kar solo pognal v zrak streho Kluba Gromka, se je s svojo fizičnostjo in z očividno izredno intuitivnim pristopom k bobnanju zdel pravo nasprotje kitaristki. Njen zven je namreč intimen, in četudi jasen, močan in mestoma grob, vseeno kot da nekam neodločen, morda zavezan odprtosti. Tudi njene kompozicije so nestabilni, skoraj krhki in fragmentirani sestavi. A to nikakor ni povedano na pravi način; iz tega bi se nemara zdelo, da jo lahko Smithov bobnarski rokenrol in njegov prosto tekoči flow kratkomalo povozi. Dvojni ne – na eni strani je njena kitarska prezenca suverena, po drugi strani pa se je tudi Chass Smith večino koncerta tokrat zadrževal v komunikativnih vodah in skupaj s kontrabasistom Johnom Hebertom (ta je z Mary špilal že na zadnjem koncertu v Gromki) sledil sorazmerno strogim predpisom kompozicij Halvorsonove. Te so iz nedrij svojih napetih struktur sicer večkrat spustile žepke improvizacije; a v osnovi je ravno toliko kot distinktivna kitaristka tudi zelo (da ne nemara preveč?) odločna skladateljica. Njeni komadi so polni sprememb strukturne dinamike – sestavljajo jih zaporedni začetki, neizvedeni konci, hipni ritmični preskoki. Medtem, ko se je ritem sekcija zaganjala iz prostega rokenrol toka v zaswingan poskok, je Halvorsonova dosledno rušila lastne kreacije. Njena izredno melodična izvajanja niso pustila utehe klišeju; harmonije so se izjalovile, repeticije izzvenele in rock, jazz ter druge fraze so se skoraj dosledno ustavljale pred svojo izpeljavo.

Šele naknadno, po prebranem intervjuju v Dnevniku, sem ugotovil, od kje njene poškodovane lestvice in toni, ki lomijo narativo; poleg skopo, a efektivno rabljene distorzije, je izdatno uporabljala efekt za ukrivljanje tona. Četudi ga na ploščah ne rabi vedno, se zdi skoraj paradigmatičen za njen glasbeni jezik. Čistost in artikuliranost njenega kitarskega zvena skuša kar se da razdomačiti, a brez popolnega opuščanja reda in strukture. Koherentni komadi ter zaokrožene fraze že, a tako dosledno preslikani skozi prizmo njenega pristopa k strunanju, da je ta ordnunga prav avtorsko njena, in to pogosto tudi v kompozicijah drugih muzikantov in pod njihovim vodstvom. Jezna je na povsem svoj, miren in kontemplativen način; razvrana melodika, disonantne digresije, vrtinčenje med ukrivljenimi toni. Nezgrešljiva, to je že res, a do katere mere uspešna pri posredovanju intuitivnega užitka poslušalcu. Kar se tega tiče, je dobršen del dela opravil Chess Smith; daleč najboljši takrat, ko se je smel izpustiti iz verige v razdrobljeno svobodnjaško bobnanje, je tudi izven tega prevzel več ko soliden delež pri vzpostavljanju polnosti zvoka. Fragmentirane kompozicije so končno sliko namreč pustile nekoliko preveč razredčeno. Brezhibni konceptualni formalizem je na trenutke kar nekako preveč medlo obvisel v zraku in predvsem kitaristka si ni dovolila izgube vsakršne kontrole. Afektirani pobegi resda ne morejo veljati kot muzikalična obveza, so pa vseeno več ko dobrodošli načini razpletanja nakopičene tenzije.

Mehurjastega uvoda ne kanim odpeljati v nobeno smer. Trio Mary Halvorson morda ni do temeljev pretresel dušnega sveta avtorja, a obenem šefica tega tria taistemu avtorju tudi ni ponudila dvoma v utemeljenost vsega hypa. Predvsem je potrdila tezo o imenitnosti prav posebnega užitka v spremljanju porajanja določenega zvoka, glasbene osebnosti in avtorske vizije. Ta, roko na srce, terja nekaj privajanja in z nekaj zamika so njene plošče danes že udobnejše. Z užitkom torej pričakujem, da bo Ljubljana sledila Saalfeldenski bilanci in nam to muzikantko pripeljala še četrtič.

Je pa bil nastop tria Halvorsonove le en del koncertnega večera; kot je v serijalki Cankarjevih torkov v navadi, se enkrat na sezono organizirara tak mini festivalčič. Navadno je smiselno in plodno recenzirati večer relacijsko, prek primerjave podobnosti in razhajan, tokrat pa recenzijo pragmatično delim na dva dela….

Anže Zorman

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.