Lahkotno nagajiv nedeljski večer z Bonobom

bonobo_live_01

Ljubljana / Kino Šiška
10. 4. 2011

Priznam. Med kolesarjenju proti kinu Šiška in kasnejšem pozibavanju ob ritmih didžeja Borke in Danaja, medtem ko smo čakali na Bonoba, sem bila malo skeptična, kako bo ta chill out zazvenel v živo. Lounge, chill out, downtempo, v katerkoli kovček že hočemo spakirati tovrstno glasbo, je sinonim zanjo glasba iz oz. za ozadje. Tisto za podlago, med večerjo, kavo, gledanju sončnega zahoda na morju. Glasba, ki pomirja in ušesom paše, njeni glasbeni sestavi in drobovju pa se le redko posvetimo, ker je pač zmeraj nekaj bolj pomembno od nje same. Spraševala sem se, kaj lahko Bonobo z bandom ponudi v živo, kaj je tista dodana vrednost, da pride glasba pred kozarcem piva, da je bolj pomembna od poslušanja ljubezenskih težav najboljše prijateljice. Pa sem svojo eureko, hvala bogu, doživela že pri prvem komadu.

Simon Green aka. Bonobo, Britanec, je glasbeni multiinštrumentalist, ki izhaja iz didžejanja, je v Ljubljani gostoval drugič (leta 2007 je nastopal v klubu k4). Je glasbeni posebnež, saj svoje plošče snema popolnoma sam. Sam posname vse inštrumente. Kot je dejal v nekem intervjuju, je raje, kot da bi iskal vsak zvok posebej na ploščah, začel glasbila igrati sam. Ker pa je kljub svoji miltitalentiranosti le navaden smrtnik z dvema rokama, je v Šiško pripeljal še bobnarja, kitarista, klaviaturista in pihalca ter vokalistko. Bonobo v Slovenijo ni pripeljal trobilske sekcije, katero je bilo moč slišati na nekaterih drugih koncertih, vendar je pretirano nismo pogrešali, smo se pač zadovoljili tudi z elektronskimi nadomestki. Simon je večino časa koncerta v rokah držal bas kitaro, vmes se je poigraval z računalnikom, efekti, pokazal pa je tudi, da je vešč klaviatur. Ni pa le Green multiinstrumentalist, tudi druščina na odru je ekipa odličnih glasbenikov, ki so od začetka do konca dihali z njegovo glasbo in ko je bilo potrebno prevzeti nadzor nad efekti, ksilofonom in drugimi tolkali, so suvereno opravili tudi to. Ravno ta dodelana zvočna slika, ko je vsak udarec, vsak ton na ksilofonu našel svoje mesto v poplavi zvokov, imel svojo zgodbo, svoj namen, to je tisto, kar glasbo Bonoba vleče iz povprečja chillouta. Poudarek barve in zvoka inštrumenta, večja igrivost in polnost pa je tisto, kar je drugače od poslušanja plošče. Ko se je k temu pridružil še zasanjan vokal Ruby Wood je bil nedeljski večer dovršen. Ruby je sicer stopila v čevlje Andreye Triana, ki je z Bonobom sodelovala na zadnji plošči Black Sands, izdani pred letom dni. Ruby pa je odpela tudi skladbe, ki jih je v oroginalu odpela Bajka. Biti zamenjava za nekoga in biti, hočeš nočeš, z originalom primerjan najbrž ni najbolj hvaležna vloga, a Ruby jo je kljub začetni skepsi opravila odlično. V prvih nekaj tonih je sicer manjkala tista mehkoba in gladkost vokala, ki pa jo je (najbrž tudi s pomočjo tonskega tehnika in efektov) kmalu dosegla. Najbolj poznane skladbe Days to Come, The Keeper … so tako požele veliko odobravanje dobro razpoložene publike. Če je prvi del koncerta vključeval po večini vokalne skladbe nekoliko bolj umirjene narave, so se v drugem delu pokazale Bonobove korenine iz elektonike, ko je je postala melodija veliko bolj razigrana.

Bonobova glasba je nagajivo preigravanje, spogledovanje, igranje, eksperimentiranje s prvinami džeza in modernim pridihom elektronike. Redko slišimo v isti melodiji ujete tone flavte, saksofona ali klarineta z elektronsko podlago. Bonobo teh glasbenih mej med resno glasbo in »neresno« enostavno ne priznava, jih ni. Džez mu uspe zakriti, zakamuflirati, da ga še njegovi nasprotniki vzljubijo, in obratno. Eden izmed vrhuncov koncerta je bil zagotovo solo bobnarja Jacka Bakerja in sakosofonista oz. pihalca ( na koncertu je igral klarinet, flavto in saksofon) Mika Lesirgeja v skladbi El Dorado, ki je na trenutke dišala tudi po dub stepu. Pri skladbi Between the Lines pa se je razpela tudi Ruby, ki je pokazala, da ne zmore le popolnoma nežnih in zasanjanih vokalnih linij, k petju pa je spodbudila tudi občinstvo. Med vsem tem pa je Simon slonel na zvočniku, opazoval občinstvo, Ruby, pil svojo pijačo in ob tem užival. Nič kaj zvezdniškega ni bilo na njem, niti med ostalimi glasbeniki, ki so se po dobri uri vrnili s kratkim bisom. Svoje pa je k dobremu vzdušju dodala tudi odlična luč, ki je tako kot zasedba dihala z njimi in glasbo ter dala tisto piko na i. Da, kot je rekel Simon aka. Bonobo, bil je dober nedeljski večer, ko je vsak obiskovalec s pomočjo Bonobove glasbe stopil v svoj svet, svojo zgodbo.

Tekst: Katarina Trstenjak
Foto: Jurij Bizjak

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.