Jinx – Diksilend

Jinx - Diksilend

Jinx – Diksilend

2011, Dallas Records

Hrvaške zasedbe Jinx slovenskemu občinstvu verjetno ni treba posebej podrobno predstavljati. Na naših tleh gre namreč za trdno zasidran ansambel, ki v splošni predstavi nemara predstavlja nekaj domačnega, toplega, znanega. Skupina obstaja od leta 1993, ko je znameniti Coco Mosquito, kitarist, pričel zbirati okoli sebe razne like, iz katerih se je potem skozi čas izluščila udarna zasedba Jinxov. V prvi različici je bila tudi nič manj znamenita pevka Jadranka Bastajić Yaya. Po gosti seriji albumov, izdanih med leti 1995 do 2002 (6), so se iz takšnih in drugačnih razlogov navzeli bolj ležernega pristopa. Tako je Diksilend šele tretji studijski izdelek po omenjeni letnici, ki zaključuje relavitno hiperaktivno obdobje snemanja in objavljanja studijskih albumov. Zvok Jinxov je nespremenljiv in unikaten. Tako imenovani »vintage pop« je zmes esence starih »jazzy« popevk in novovalovskih idej, ki še posebej prisegajo na funkovske različice tega žanra.

Logično, tudi na Diksilengu situacija ni posebej drugačna. Težko je reči, kdo vleče voz. Definitivno se potrjuje, da gre za sklop izvrstnih glasbenikov, z močnimi karakterji. Zdi se, da v posameznih komadih v ospredje v demokratičnem sožitju stopajo prav vsi instrumenti. Teksturiran kitarski zvok Mosquita igra vlogo tihe vode, ki bregove dere. V osnovi predstavlja ritem podlago, definitvno pa je tudi ključ za celotni zvočni izkupiček banda. Trobentanje Igorja Pavlice je, poleg pevke Yaye, najpomembnejša čustvena sestavina. Njegov zvok je preprost, vendar izredno močan. Uspešno se zliva s čustveno podlago in vzdušjem posameznih pesmi, najbolj pa blesti v melanholičnih in lahno veselih odtenkih. Ritem sekcija, bobnar Berko Muratović in basist Adam Matijašević svojo vlogo opravljata zanesljivo, natančno, vendar ne brezdušno. Bas je kreativen in ima velike zasluge za končno melodijo. Je nekakšen val v luži zvoka, ki se nežno, nesubverzivno zliva v svoj, zasebni del pomola, ne da bi dajal vtis sprtosti s preostalim delom luže. Kvečjemu obratno. Na klaviaturah je slišati nepogrešljivega Mr. Goodyja v standardni formi. V komadu Klinci su u redu, na katerem uspešno in vidno uporablja svoj vokal Mosquito, je slišati izvrsten solo orglic. Takšni dodatki instrumentov so pri Jinxih nepogrešljivi in predstavljajo dodatno vrednost. Mosquito se posrečeno pojavi z tenor banjom na baladni Mir mi daj. Nikakor pa pri Jinxih ne gre mimo Yaye, ki predstavlja obraz skupine. Samosvoja karizma (samosvoja je verjetno vsaka karizma), močan in tehnično dovršen, rahlo raskav vokal daje temeljno mešanico barv, čustev, ki jih njihova glasba vpija. Teksti nikoli niso bili vprašljivi. Z vseh teh plati na album ne more leteti noben očitek.

To, v čemer se Diksilend razlikuje od prejšnjih izdelkov, je vsebina albuma, ki se pretežno ukvarja s propadlo ljubezensko zvezo. Vzdušje je izjemno sugestivno in dobro prikaže občutja v takšnem stanju, plošča je prepojena s pristno melanholijo, vendar na žalost s seboj potegne tudi premočno dozo resignacije, ki je povezana s takšnim stanjem uma. To se pozna tudi v umetniški moči izdelka. Čeprav gre za tehnično izjemno dovršen album, pa tista doza neizrekljivega, kar dela najboljše izdelke najbolje, nekako zmanjka. Če to substanco poimenujemo refleksija, ki je vedno posledica notranje moči posameznika, ki so jo v neki meri v preteklosti kazali tudi Jinxi, nismo dosti zgrešili. Kljub temu pa gre verjetno za v celoti gledano najbolj intimen sklop studijskih posnetkov do zdaj.

Prav dobro.

MS

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.