Jazzworldfusion – Tirtha v Klubu CD

Jazzworldfusion - Tirtha v Klubu CD

Jazzworldfusion – Tirtha v Klubu CD

Ljubljana / Klub CD
13. 4. 2011

Pri rokovanju z world godbo je določena mera skepse neizogibna. Termin je pač brezupno diskreditiran; založbe, koncertni promotorji ter trume glasbenikov v njegovem kontekstu so proces medkulturnega glasbenega prežemanja uspeli zbanalizirati do kontraproduktivnosti. Pogled na folklorno odetega muzikanta ne more drugače, kot da vsaj malo asociira na rasistični užitek ob recepciji eksotičnega glasbenega performansa.

Drugi inkriminiran označevalec je fusion. Čeprav gre za široko paleto glasbenih praks, se vsaj meni asociativno veže na določen nabor muzik, ki so vzniknile v sedemdesetih in, vsaj to, tam bolj ali manj tudi ostale. (Žanrsko prežemanje je danes dejstvo, ki tega izraza niti ne potrebuje) Človek se že spomni na vznesene in smooth ekskurzije The Mahavishnu Orchestra, The Weather Report ali Shakti, a še bolj se sem prikrade paleta manj mojstrskih in plastično nadležnih aplikacij glasbene fuzije.

Torkov obisk zasedbe Tirtha v Klubu CD s pianistom Vijayem Iyerjem, kitaristom Prasanno in tablistom Nitinom Mitto se več kot spogleduje z obema označevalcema. Indijskega porekla in živeči v Ameriki so že kar takoj world; tablist Mitta izven koncertov po svetu verjetno ne hara v rdeči tuniki in že sam inštrument ne more drugače, kot da prikliče Indijo. Druga dva sta že bolj ambivalentna; Prasanna je virtuoz na kitari in uteleša obe glasbeni tradiciji, skozi kateri se je porajalo njegovo muziciranje. Zahodna akademska jazz izobrazba in dve desetletji mano-e-mano mentorskega modela študija zvenita vzporedno v tako rekoč vsaki njegovi glasbeni gesti. Tretji muzikant je Vijay Iyer, eno zvezdniških imen iz mlajše generacije jazzerjev, ki se je lansko leto ob navdušeni recepciji publike (in avtorja teh vrstic) s svojim triom že oglasil v Klubu CD. Avtorsko artikuliran, virtuozen in samosvoj se s svojo ekspresivno raba klavirja mimogrede izogne vsakršnim geografskim označbam.

Na voljo so bila torej vsaj tri izhodišča; južno indijska karnatska glasba, jazz in rock. Vlogo vodilnega motiva in konteksta so si tekom koncerta stalno menjavala, in enkrat se je čez Nittinovo ritmično etno zaledje vzpenjal psihedelični Hendrixu, spet drugič pa so čez plastičen kitarski groove subtilno izbruhnile Iyerjeve razlomljene harmonije. Sicer pa je ta vodilno vlogo, tako se je zdelo, prepustil Prasanni. Ta je svojo z efekti obloženo kitaro igral na povsem svoj, dvojezičen sistem, ki se je sproti izmikal kategorizaciji. Rage so se pretapljale v hitroprsto improvizacijo, v kateri pa se je sproti porajal tudi značilno raztopljen in rezonirajoč zvok sitarja.

V tej smeri je deloval tudi Iyer, ki je v prefinjeno imitacijo atmosferske vloge tega inštrumenta pognal svoj klavir; pred ozadjem tabel se je izvenevanje klavirja predrugačilo, se tako rekoč prezvočilo v vijuge strun sitarja. Sicer pa je Iyer skrbel za ključno komponento tria s tem, da je prostemu toku indijske kompozicije in improvizacije dodal določeno mero napetosti; razgrajeno melodiko je spretno tkal v zvočno prejo in le občasno se je razgalil; obenem so bili to tisti momenti, ko je milina njegovih intervencij direktno zaigrala na človekovo (pretežno zahodno vzgojeno) estetsko razčustvovanost.

Kompleksne zvočne gmote Prasanne so namreč vendarle delovale bolj na formalnem užitku, v naslajanju ob veščem sopostavljanju zvokov in virtuoznem ubiranju strun. Hitroprsto obvladovanje kitare je ena tistih reči, v katerih se je njega dni izgubljal fusion, in s čimer je estetiko pletel tudi Prasanna. Najboljši je bil morda prav v svojem rock groovu ter reminiscencam na solistične eskapade, ki so folklora tega žanra. A ob vsem tem ni nikakor ni šlo za nastopaštvo ali za prazno tehničarjenje; kvečjemu muzika tega tria niti ne bi mogla legitimno obstajati brez brezhibne kompetence v inštrumentu. Nespravljivo sodobna in samosvoja muzika skratka, ki se označevalcev otrese kot teflon.

Anže Zorman

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.