European Carnage Tour – Slayer in Megadeth v Zagrebu

European Carnage Tour - Slayer in Megadeth v Zagrebu

European Carnage Tour – Slayer in Megadeth v Zagrebu

Hrvaška / Zagreb / Arena
6. 4. 2011
Vstopnina: 42,54 € (fan pit)

Mike Patton je že pred časom, pri predstavljanju njihovega spota na televiziji, dejal: “Slayer, what can you say about Slayer? I don’t trust anyone who doesn’t like Slayer.” Tudi če vzamemo v zakup, da je Patton nagnjen k pretiravanju in provokacijam, ima njegovo govoričenje poanto. Poanta je, da so Slayer enostavno bistven del glasbene preteklosti in sedanjosti. Verjeli ali ne, kalifornijski hrusti razbijajo že 30 let in težko je reči, da so v tem času imeli kakšno res slabo obdobje. Morda je thrash žanr danes res manj popularen in ne tako moderen kot nešteti izmišljeni žanri v metalskem okviru (katerih skupna značilnosti se zdi predpona -post). A v tej precej stalni zasedbi so se nekajkrat zamenjali le bobnarji, sicer pa delujejo konsistentno in relativno neproblematično. Od leta 2001 na veliko veselje vseh spet z bobnarjem Daveom Lombardom, ki je nesporna rušilna sila, tudi recimo ravno v Pattonovih Fantômas.

 

Slayer so tako bend, ki ga je vsaj enkrat v življenju priporočljivo doživeti.

Sredin večer se je sicer zgodil pod skupno oznako European Carnage Tour, kar pomeni, da so v duetu nastopali Slayer in Megadeth, torej dvojica iz “the big four”. A čisto za uverturo so, v pretežno prazni dvorani zagrebške Arene, najprej nastopili hrvaški Malehookers. V njihovem nastopu poskušam najti nekaj pozitivno presežnega, pa so ob vsakem poskusu zreducirani na nek precej povprečen pank’n’roll tipa ne-vemo-ali-bi-bili-psihomodo-pop-ali-slaba-kopija-ac/dc, ki bolj kot na kakršnikoli inovativnosti temelji na preprostem nastopaštvu in furanju imidža rokenrol divjakov. Prežvečeno in že neštetokrat videno, za pripadnike žanra pa najbrž vseeno dovolj solidno. Sledili so jim Megadeth, ki se od velike četverice najbolj nagibajo k nekoliko bolj poljudni različici thrash metala. Kot taki so tudi sredin nastop opravili nadvse solidno, odigrali so vse skladbe, katere poznamo tudi tisti, ki nismo ravno odraščali z njimi. Za uvod recimo Trust, sicer pa tudi Wake Up Dead, A Tout Le Monde, Symphony of Destruction, Holy Wars, skratka nekakšen zlati repertoar. Thrash, ki se je prelival z odtenki klasičnega rocka, je bil čisto soliden za to, da človek razmiga vrat in se miselno pripravi na pravo stvar. Vseeno pa je celoten nastop izpadel nekako brez energije in pravega tempa, akustika dvorane pa je poleg tega še rahlo ubila Mustainov vokal.

 

V precejšnem kontrastu z njimi pa torej Slayer. Ti so na tokratnem nastopu prvič nastopali s kitaristom Patom O’Brienom (Cannibal Corpse), ki nadomešča Jeffa Hannemana, pričakovanja pa so bila tudi brez tega nedvomno po človeško neskromna. Nesporni thrasherski kralji so so v Zagrebu nazadnje nastopali že precelj dalj kot desetletje nazaj (medtem, ko so se Megadeth tam in tudi pri nas konec koncev mudili lani poleti). V tem času je Araya recimo dobil zdravniško prepoved headbanganja zaradi poškodbe hrbtenice, kar pa ni pustilo vidnih posledic na vzdušju. Primerjava z Megadeth glede energije in brutalnosti riffov pravzaprav sploh ni na mestu. Velika zasluga za nenadkriljiv koncert Slayerjev gre sicer v veliki meri Lombardu, ki je spet povsem upravičil svoj sloves agresivnega in tehnično nezmotljivega bobnarja. Slayer so se sicer sprehodili čez majhen del svoje diskografije v precej stalni setlisti tokratne turneje. Torej: World Painted Blood, Hate Worldwide, War Ensemble, Postmortem, Temptation, Dead Skin Mask, Silent Scream, The Antichrist, Americon, Payback, Seasons in the Abyss, Snuff, South of Heaven, Raining Blood, Black Magic, Angel of Death. Razlika je bila na koncu očitna. Slayer so igrali le nekoliko dlje, a pustili nekajkrat močnejši vtis kot Megadeth. Vse skupaj so podali silovito, direktno in brezkompromisno. Tudi sicer čisto soliden zvok v dvorani so (resda najbolj na račun jakosti) izkoristili mnogo bolje kot predhodniki. In če je po Megadeth ostal nekoliko medel vtis, smo po Slayerjih metaforično, nekateri pa tudi skoraj dobesedno, svoja drobovja nosili iz dvorane.

 

Pesmi o smrti, vojni, iznakaženju, sovraštvu, krvi in podobnih tegobah človeštva redkokdaj zvenijo tako prekleto dobro. In na redko katerem koncertu se toliko ljudi obnaša tako normalno. Da, kaos in agresija sta neizogibna in močno prisotna, a vsakič, ko je v brutalnem moshpitu kdo padel po tleh, ga je že 5 ljudi hitelo pobirati. In takoj, ko je spet stal, se je z velikim veseljem z vso močjo zagnal v svojega rešitelja. Iskreno, pristno, nepokvarjeno. Razsuti deli telesa se bodo zacelili, modrice bodo izginile, izkušnja pa bo ostala zabeležena kot eden najbolj nenadjebljivih koncertov sploh.

 

Nina Hlebec

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.