Charlie Hunter na Cankarjevem torku

2011_03_29_klub_cd_charlie_hunter_01

Ljubljana / CD / Klub CD
29. 03. 2011

Cankarjevi torki oz. njih organizatorji se počasi prilagajajo dejstvu, da so odnosi med povpraševanjem in ponudbo misteriozna reč. S ponudbo ni nič narobe; žanrsko raznolika, prihajajo tako muzikanti svetovnega renomeja kot sveža, vzhajajoča imena, zvok je v redu, lokacija kluba je čisti presežek in za povrh je med koncerti bolj ali manj vedno organizirana čik pavza. A glej ga zlomka, povpraševanja kar ni in ni; koj, ko na odru ni nek world/etno muzikant, cenjena publika ostane doma. No, pa je bilo sedaj v dvorani tretjina manj stolov in torkov koncert se je potem zdel še kar spodobno obiskan.

Oglasil se je duet Charliea Hunterja in Scotta Amendole. Oba profilirana muzikanta z zavidljivim razponom sodelovanj sta nadomestila sprva napovedan Charlie Hunter Trio. Nenadejana sprememba je avtorju koj nekoliko dvignila pričakovanje, saj je format dueta nekako impliciral nekaj več truda. Kitara in bobni niso posebej standardna postava, in spenjanje enega in drugega v koherentno godbo se je zdelo obetajoče; še posebej, ker ne govorimo o svobodnjakih ampak vendarle o bolj konvencionalnih muzikantih.

Charlie Hunter je namreč precej straight ahead kitarist, tehničar, ki lahko maksimalno iztrži že iz najbolj obrabljenega groova. V zadnjem času ima za seboj sodelovanje s kolegico iz Blue Nota Norah Jones, špilal je z raperjema Mos Defom ter D’Angelom, izven teh pop ekskurzij pa strastno struna vsega boga, od jazzerskega svobodnjaštva do rokenrola. Kar je nemara njegov muzički trademark je njegovo obvladovanje 7 in 8 strunske kitare; predvsem v živo je guštno videti sinhrono strunanje tako bas linije kot vodilne kitare, pa morda še ritma počez. Res torej ni šlo za čisti duet kitare in bobnov, zvočno je šlo večinoma za trio, pa vendar je takšen, očividno malce improviziran set-up, terjal bobnarja sorodnega kalibra. Scotta Amendolo sem pravzaprav nevede poznal že od prej; sodeloval je pri izvrstni in nepreštevnokrat odvrteni plošči Diaspora suite Steva Bernsteina, izven tega pa med drugim redno muzicira s kitaristoma Jeffom Parkerjem ter Nelsom Clinom in armado drugih.

Sam nastop je bil po dolgem času spet tiste baže, med katerim je publika med samimi komadi z vzkliki redno izražala odobravanje. Dvogovor Hunterjevih gladkih in z drobnimi, hitrprstimi detajli posejanih kitarskih linij ter Amendolovega zelo ritmičnega, skoraj premočrtnega pristopa k bobnu, je bil paša tako za ušesa kot nenazadnje oči. Očividno je namreč šlo za pogosto ad hoc rešitve, in nekako je človeku v veselje tako očitno videti na delu magijo jazzovske igre. Na bluesovske in rockovske obrazce naslonjene kompozicije sta prilično prilagajala drug drugemu, in nekako je iz glasbe vseskozi pronicala igriva kontigenca momenta. Amendola je več ko pariral Hunterjevemu virtuoznemu groovu; oborožen z manjšim sistemom efektov je te sicer nepotrebno a vendar efektivno rabil za občasne intervencije še četrtega zvočnega člena, in iz izhodiščnega dueta se je porajala zvočna masa kitare, basa, bobnov in (ne posebej) artikulirane analogne elektronike.

Zanimivo, da je uspel nastop, ki je temeljil v glavnem na bluesu, pa na zgodnjem kitarskem jazzu ter nekaj sodobnejšim rock groovom, lahko izvenel tako sveže. Bolj kot pastiš je obstajal kot nepretenciozno poustavarjanje in raziskovanje kitare na področju, kjer je že vse povedano. Hunter, pa tudi Amendola, nista kazala potrebe zapustiti standarde v zameno za inovativno igro marveč sta, nasprotno, kazala na njihovo zadostno plodnost za muzikanta, ki pozna svoj inštrument.

Tekst: Anže Zorman
Foto: Matjaž Škrinjar

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.