Avven na Orto festu – sodobna bardska pesem

avven3

Ljubljana / Orto bar,
26.4. 2011

Awen je bila beseda, v kateri se je videla slovenska glasbena skupina Avven. Keltska beseda, ki označuje besedo inspiracija, moč ustvarjanja… Beseda, ki je označevala barde, velike poete tistega davnega, mističnega časa. Kar je nadvse primerna beseda tudi za te glasbenike. Novodobni bardi, ki so zavili svoje pesmi v tradicionalne folk tančice, ter jim dodali sodoben pridih rokersko, metalske glasbe. Bend, ki je imel na začetku tri ljudi, je do danes narasel na sedem ljudi, plus gostujoče glasove.

Za bend je takoj treba povedati, da mašinerija deluje v vseh ozirih. Tako sedmerica skrbi za glasbeni del, s seboj pa imajo ekipo, ki poskrbi za vse detajle uspešne »prodaje« imena. Ter nenazadnje je tu zvesta publika, ki jih neumorno spremlja in podpira. Koncert v Ortu je bil tako perfektno nastavljen za vse in promocija en dan prej izdanega albuma Kastalija se je začela.

Za bend mirne duše lahko trdimo, da zvenijo Siddhartiš. Pevec Anam ima podoben ton in zven kot Tomi Meglič, tudi inštrumentalni elementi folk glasbe se spogledujejo pri obeh skupinah. Vendar le spominja, Avven se vseeno bolj poklanja folk izročilu, romantičnosti besedil in metalskemu prizvoku. Samo za primerjavo, Siddhartin komad Keltvek ima podoben duh kot Avven zvok. Seveda za njih to pomeni poklon ter prekletstvo in na njih je, da iz tega povlečejo največ.
Sam koncert so godci suvereno izpeljali, četudi so zame mogoče delček prečisti, glasbo so precedili skozi sito in nastala je melodija, ki je na trenutke mogoče preveč stoprocentna. Kakšen sprehod bobnov ali basa v odklon nikoli ne škodi, kakšno škrtanje, hreščanje… sploh v tej na trenutke puritanski Sloveniji. Velika deviantnost je zagotovo bila plavolasa, skodrana deklica na violini, ko se je trmasto zagrizla v Čardaš (Vittorio Monti). Zagotovo perfekten odklon od njihove osnovne, a do potankosti izdelane formule in malo pikantno, presenečenje za uho. Tako je bil tudi večer dodelan stoprocentno, računali so na vse, razen na majhnost odra, saj so morali biti zaradi tega na žalost preveč statični. Tako je mlada, genialna violinistka obtičala v kotu zadaj in s tem se je izgubil tudi del šarma, ki ga bend premore. Če spredaj na odru stojijo močni karakterji, vedno paše protiutež, kot je npr. dotična violinistka ali fantič, ki je občasno pretiho vihtel svojo piščal in flavto.

Fantje in dekle so našli dober recept za poslušljivost in uspeh – združili so elemente, ki nas popeljejo na potovanje v preteklost, a hkrati odprli okno v prihodnost.

Branka Resnik

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.