Zopet prišel je med nas … Marko Brecelj v Kinu Šiška

Brecelj_090311_02

Ljubljana / Kino Šiška
9. 3. 2011
Ko sem takole gledal Breclja na velikem odru Kina Šiška z njegovo rahlo bunkasto postavo in sivo, ne ravno pretirano dolgo, brado, se mi je v moji malce bolni podzavesti res prikazoval kot zelo dober približek pojmu Dedka mraza, ali pa še bolje približek alter Božička, ki mu na lepi rdeči opravi sijeta rumena srp in kladivo, saj veste, takšna, kot smo jih pred desetletji gledali na zastavah ob prvomajskih proslavah in kot jih tu in tam vidimo na posnetkih iz Rusije in Italije. In tudi darila je prinesel Marko, o da, poleg zvrhanega koša pesmi in napevov, tako v samospevni kot tudi v akustično-kitarski in električno-kitarski formi, je prinesel tudi vinca, belega in črnega in oliv in sira in kruha in še celo nekaj klobas, pa tudi kiparska dela mojstrov Sajete, ki jih sicer ni podarjal, a vseeno cene eksponatov niso bile pretirano visoke, je potegnil na plano, v poklon svojemu županu Popetu pa je na rob odra postavil tudi dve, resda papirnati, palmi. Skratka, v Šiški je stari, dobri Marko postavil event, na katerem se je tako jedlo kot pilo, za lažjo prebavo pa je car Marko tudi kako zapel in pokazal najnovejše dosežke njegovih legendarnih mehko terorističnih akcij, med katerimi je bila najbolj zanimiva tista, kjer mu ni uspelo z Jankovićevega obraza izbrisati legendarnega nasmeška. Navsezadnje, če že poplave niso mogle ljubljanski Mona Lisi do živega, le kako bi to sploh lahko uspelo Breclju, čeprav mu moram priznati, da je bil že preklemano blizu.

Zanimivo je to, da če že vidimo Breclja nastopati v prestolnici, je to vedno malce bolj fensi prizorišče, čeprav bi po svoji naturi in prepričanju bolj pasal na kako Metelkovo ali Rog. Čeprav mu zelo težko očitam oportunizem, je vseeno malce nenavadno, da je za svoje performanse pred letom in pol izbral Cankarjev Dom, sedaj pa Kino Šiška, ustanovi, ki sta kar dobro subvencionirani s strani tistih oblasti, ki jih car Marko z veseljem prezira. Po eni strani v svojo mrežo v enem večeru ulovi toliko kot bi mu v pol meseca nanesli nastopi v mladinski centrih in podobnih luknjah, po drugi strani pa z veseljem spusti tudi nekaj strupenih na račun svojih gostiteljev, čeprav proti koncu, tudi nekaj na račun praznih plastičnih kozarcev, tudi Marko postane kar malce sentimentalen. In potem smo vsi veseli in dobre volje in ugotavljamo, da Brecelj je pač tak, malce norčav in malce klovnovski, ampak u bistvu ima pa prav. Dobra prebava je pol zdravja …

ZAKAJ BI MORALI BRECLJA JEMATI RESNO?

Čeprav se tole vprašanje zdi podcenjujoče, češ, zakaj bi Breclja sploh jemali resno, če je itak jasno, da ni nič drugega kot naš osebni dvorni norček, je vprašanje postavljeno drugače, a ga bom zaradi dvoumnosti pustil na mestu. Verjetno bo komu ob tem šlo na smeh, a Breclja bi resno morali jemali bolj resno kot ga. Pa pustimo malce ob strani njegove legendarne štiklce, ki tako lepo secirajo različna človeška čustvena stanja. Se vam ne zdi to, da v etablirane ustanove pripelje pijačo in jedačo ter da iz koncerta naredi dogodek, na katerem predstavlja svoj lik in delo v celoti, kar malce revolucionarno? Morda preveč svobodomiselno za nas, ki smo navajeni, da so oni tam na odru in potem za odrom, mi pa smo tukaj pod odrom in potem smo doma. Če dobro premislim, nam neresnost, kakršno nam servira Brecelj, šele omogoča, da vse skupaj jemljemo resno, nastop ni več samo nastop, vse, kar smo videli v Šiški, bi za kakih 300 evrov lahko videli tudi v naši dnevni sobi … Ali pa na pogrebu, če vam je tako lažje. Brecelj podre tiste formalne vzorce, ki smo  jih tako navajeni, prav nič ne bi bilo nenavadno, če bi bil kdo dovolj gajsten, ga pocukal za rokav in morda kako tudi zapel z njim. Nastop ni več samo nastop, je nekakšna veselica, druženje, s pijačo in jedačo vred. Brecelj na odru kot tudi pod njim postane bolj delavec kot umetnik, bolj zemeljski kot vzvišen, bolj vsebina kot oblika. Ironično je le to, da ravno to njegovo, kar se da direktno podajanje, ni težko zaviti v stare navade. Kaj bi pomagalo? Vsekakor to, da bi takšna oblika postala pogostejša in da bi več izvajalcev poskušalo sestopiti z odra. En sam Brecelj ne prinese pomladi in njegova osebna revolucija sicer ni kratkega daha, kaj pa njega to sploh briga navsezadnje, le zgledi ne vlečejo in epicenter je majhen. Brecelj nam pač ta svoj mali svet da na uporabo, kdo ga bo vzel in kdo ne, pa je čisto naša zadeva. Žalostno se mi zdi to, da je ravno Brecelj, ki predstavlja bolj svoj the best of kot pa kaj novega, dosti bolj zanimiv kot pa kak bend v cvetu svoje ustvarjalnosti. Legende so resda legende in ugajanje publiki je zgodba, o kateri bi se dalo veliko govoriti, a vseeno obstajajo načini, kako predstaviti svoje delo publiki na preprost in zanimiv način ne da bi trpel umetnikov izraz in njegova celota.

Če primerjam njegov nastop s tistim izpred leta in pol v Cankarju, je bilo vsekakor manj vznemirjenja, ko se je zdelo, da po Breclju Cankar ne bo obstal zgolj v enem kosu, pa tudi veliki oder v Šiški, čeprav je bil zaseden z različnimi rekviziti in eksponati, je naredil svoje, tako da je bil Brecelj kar malce izgubljen, drugače pa je bil koncept kar se da podoben. Prvi je bil na vrsti bolj akustični del, Brecelj zgolj s petjem, nekaj pa se je spremljal tudi na akustično kitaro, po obveznem odmoru za hrano, pijačo in cigarete pa je poprijel za čisto novo rabljeno električno kitaro in povzel še drugi del njegovih bolj ali manj ponarodelih pesmi in napevov, vse skupaj pa je bilo ovito v plast improviziranja in njegovih kratkih, a duhovitih govorov, v katerih vedno izstreli kako puščico bodisi v bližnjo okolico ali pa kar sam vase. Malce piker in iskriv, a vedno tako preprosto človeški, da je težko ostati ravnodušen in vedno tako bolimekita-ski, da ga je težko spregledati. Brecelj je pač Marko, in obratno, vedno je lepo vedeti, da nekdo nosi svoja jajca naokoli. Preveč nas je namreč takšnih, ki jih puščamo doma v hladilniku.

Tekst in foto: Uš

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.