Radiohead – The King of Limbs

Radiohead - The King of Limbs

Radiohead – The King of Limbs

2011, samozaložba

Osmi studijski album ene najbolj zanimivih in poslušanja vrednih glasbenih skupin konca 20. stoletja in začetka 21. stoletja, ki je po zaslugi naklonjenosti znanih glasbenih kritikov in revij ter v zadnjem mesecu po zaslugi plesne manifestacije Yorkovega (burnega?) notranjega dogajanja (op. visoka gledanost prvega singla albuma Lotus Flower na YouTube) vedno bolj znana, je v sredini februarja 2011 izšel v samozaložbi, dostopen vsem ljubiteljem zasanjane, a v mejah normale postavljene eksperimentalne alternativne glasbe. Izdaja albuma na spletu za njih ni novost (podobna zgodba je bila s prejšnjim LPjem).

Splošno znano dejstvo je, da se petčlanska otoška zasedba Radiohead ne uklanja mainstreamu. Vsi dosedanji albumi so za poslušalca majhno presenečenje: od rockovskih začetkov (Pablo Honey), do večanja alterega (kultni OK Computer) in čistega preigravanja med elektronskimi, kitara-piano in vokalnimi prvinami Yorka, bratov Greenwood, O’Briena in Selwayja (praktično vsi nasledniki albuma Kid A). Studijski albumi Radiohead s tega stoletja so nekako mešanica vseh prvin, nakazanih na prvih treh albumih, le da so izpopolnjeni in izpiljeni v samostojne konstrukcije, vsak v svoj glasbeni žanr.

The King of Limbs je namensko dolg le nekaj več kot 37 minut. Po dolgem snovanju dvo-ploščarskega In Rainbows (2007) je bend ugotovil, da jih načrtno nizanje komadov dejansko utruja. Nov LP ima 8 pesmi, ki morebiti sprva ne gredo zlahka v uho. Tako je pač z nekaterimi bendi in takšna je situacija z vsaj tremi zadnjimi albumi Angležev. Album odpre zasanjana in na elektronskih bitih sloneča Bloom. Uvaja te v življenje neke entitete, saj se pesmi po izraznosti in po dodajanju instrumentov (več kitar v tretji pesmi Little by Litlle) in čutnosti (višek v paradnem konju Lotus Flower) ter preigravanju teh elementov le stopnjujejo. Višek dosežejo v drugi polovici albuma, ki z naslovi pesmi kaže na resda skoraj poduhovljene prvine (Lotus Flower, Codex). Album postane umirjen, zrel in besedila primerna naslovom pesmi, kar je kar zanimivo. Pomirjujoč občutek, ki ga dobiš, je skorajda nenavaden, saj ob preteklih albumih nekako temu ni tako, ali pa vsaj ne že po petem poslušanju. Give up The Ghost te začara v pravljično stanje brezčutnosti. Govori se, da bo ovitek, v katerem bo maja 2011 fizično izdan album, vseboval slike pravljičnih likov. Seperator brezskrbnost in mirne vode The King of Limbs nadaljuje in jih uspešno zaključi.

Odiseja, ki to sploh ni bila, saj si na koncu vsaj jaz nisem želela, da se me zbudi (za razliko od Yorka, ki v zadnjih akordih zahteva ”wake me up”), kar kliče po gumbu ‘ponovi vse pesmi albuma – od začetka pa do konca’. Da, ponovno si zaželiš vstopiti v svet albuma in tam ostati vsaj še minutko več.

Vesna Zagoršćak

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.