Morje riffov in solaž v Cvetličarni – Power of metal tour s Symphony X, Nevermore in gosti

5-Symphony X (5)

Ljubljana, Cvetličarna

10. 3. 2011

 

Po lomljenju kosti v Kinu Šiška nas je obiskala še ena koncertna karavana. Tokrat sta združili moči dva velikana metal glasbe, progresivci Symphony X in samosvoji Nevermore. Na turnejo sta povabili še kultne Psychotic Waltz, ki so se ravno pred kratkim združili in ponudbo zaokrožili s Thaurorod in Mercenary.  Skupno turnejo so poimenovali Power of metal in 5-urni koncertni maraton se je ustavil tudi pri nas v Cvetličarni Mediapark.

 

Koncert so odprli finski Thaurorod, ki imajo zdaj novega italijanskega pevca. V dobre pol ure je sekstet prikazal tipične power metal poskočnice. Klaviature na srečo niso toliko silile v ospredje in so večinoma le barvale zvok. Kot se spodobi za pravi power metal, je solo kitarist prikazal svojo tehnično znanje in nam odigral nekaj solidnih ubiranj po strunah. Soliden nastop pred polprazno dvorano je navdušil le fane tega žanra, ostale pa je večinoma pustil hladne.

 

Danski Mercenery so nastopili drugi in med njihovim nastopom se je dvorana že lepo napolnila.  V svojem zgodnjem obdobju so imeli bolj thrasherske elemente, danes pa bi njihov zvok opisal najbolje kot melodični death metal s primesmi power metala. Glavnino zvoka sta dajali obe kitari, ki sta v verzih ponudili trše riffe, v refrenih pa predvsem melodiko. Bas in bobni so dajali le osnovno ritmiko in niso ponudili kakih zanimivejših linij. Glavni vreščeče kruleči vokal je nudil basist, medtem ko se mu je ob refrenu pridružil s čistim vokalom še solo kitarist. Večinoma so odigrali novejše pesmi, kar je razočaralo marsikaterega fena te skupine. Celoten nastop bolj ali manj melodičnih in preprostih pesmi name ni naredil večjega vtisa, je pa bend občasno ponudil tu in tam zanimive riffe.  

 

Sandieški kvintet Psychotic Waltz bi moral pri nas nastopat že pred štirinajstimi leti, ko je bil bend še na vrhuncu kariere, a so na žalost odpadli in kmalu razpadli. Bend se je ponovno združil ravno za to turnejo, pisali naj bi pa že tudi material na novi album. Njihov zvok je bil specifična zmes psihadelije, progresive in metala. Zasanjana in melanholična glasba nas je odpeljala v glasbene globine, ki so recenzenta občasno spominjale na velikane prog roka, Pink floyde. Pomemben delež k takšnemu vtisu je dajal tudi vokalist s svojim prepoznavnim in samosvojim dramatičnim glasom. Imel je tudi zanimiv ritual; vsakokrat, ko sta kitarista zapadla v soliranje, se je usedel na zadnji konec odra in opazoval publiko. Ko pa se je soliranje bližalo koncu, je zopet prišel na svoje mesto in pel naprej. Za razliko od drugih prog metalcev so bile njihove pesmi grajene bolj na vzdušju, kot pa na kompleksnosti pesmi in riffov. Virtuoznost obeh kitaristov se je pokazala šele v odlično premišljenih solažah z bogatim naborom različnih kitarskih tehnik. Na žalost je ravno tekom njihovega nastopa najbolj trpel zvok. Če so se še na začetku posamezni inštrumenti in vokal vsaj približno ločili med sabo, pa sta proti koncu vedno bolj prevladovala zvoka bobnov in basa, v katerih so se utopili zvoki kitar in vokala.

 

Sledili so prvi vodilni bend, Nevermore. Ta seattleški bend je prehodil pot od podzemne zanimivosti do ena najbolj zanimivih velikih novodobnih metal skupin. V svojo glasbo vdelujejo elemente power metala, thrash metala in progresive. Večina nastopa so igrali pesmi iz aktualnega albuma Obsidian conspiracy. Te so bile nekoliko preprostejših struktur, počasnejše in bolj melodične, kot tiste iz zgodnjega obdobja a so ohranile značilne zvočne elemente skupine: melodično petje, razgibane bobne, nizko uglašene sedem strunske kitare, hitroprste in tehnične riffe ter zahtevne solaže. Za te je bil zadolžen Jeff Loomis, ki je tudi glavni komponist benda in eden najboljših kitaristov sodobnega metala. Ob dobri tehnični podkovanosti in hitrih prstih ga je krasil tudi občutek za melodijo in igranje solaž, ki niso prestopile mejo v tehnično pretiravanje. Drugi pomemben člen skupine, tako na na nosilcih kot na ploščah. pa je bil Dane Warrel s svojim specifičnim čistim vokalom. Karizmatični pevec je odpel vse brez težav (za razliko od nastopa na Metalcampu pred leti), občasno pa je posamezne zloge ali besede zapel celo z rezkim vreščanjem, kot ga uporablja pri svojem prvem bendu Sanctuary. Namesto originalnega basista, ki je uspešno prestal operacijo, je na koncertu zaigrala simpatična basistka, ob kateri si je spočilo marsikatero moško oko. Poleg skladb z novega albuma so odigrali tudi nekaj starejših hitov in epski, 10+ minut dolg ep This Godless Endeavor. Publika je vseskozi veselo prepevala in „čupala“ skupaj z bendom, ne samo ob spevnih refrenih. Ob trših in hitrejših sekcijah skladb pa so se razvili tudi manjši moshpiti. Nekaj posameznikom je nosilo celo doma narejene maske, podobne tisti na naslovnici zadnjega albuma. Po koncertu je Loomis z veseljem vzel eno za spomin.

 

Zadnji bend koncertnega maratona so bili Symphony X, kultni ameriški prog metalci. V njihovih kompleksnih pesmih srednjega tempa so pogosto menjali in lomili ritme; pogosta je bila tudi menjava tempa. Nabor kompleksnih in udarnih riffov so okrepili s skoraj neoklasičnimi in tehnično izpiljenimi kitarskimi solažami. Navkljub udarnosti pa so ohranili visoko stopnjo melodičnosti, kar se je najbolj pokazalo v izdelanih refrenih, kjer sta se vokalistu pridružila pri petju kitarist in klaviaturist. Vokalist je navdušil s svojo karizmatično osebnostjo, ki jo je kronal z odličnim možatim rokerskim petjem, ki je le v refrenih prešlo v višje lege. Pomemben del zvoka so prispevale klaviature, ki so večinoma barvale zvok, ob refrenih oponašale zborovske glasove, klaviaturist pa je tudi izmenjaval solaže s kitaristom.  Po rednem delu je navdušena publika izsilila še bis. Na začetku tega je basist pokazal svojo virtuoznost s kratkim bas solom. Kitarist je hitro prekinil njegov solo s svojim navihanim vpadom. Solo točka je prešla v kratki duhoviti dvoboj med dvema mojstrskima glasbenikoma. Svoj nastop so zaključili s hitom Sea of lies.

 

Na žalost so, kar se tiče zvoka, koncerti po naših klubih in dvoranah še vedno loterija. V Cvetličarni ni bil zvok optimalen na nobenem koncertu, ki sem ga obiskal. Tudi tokrat je zvok nihal od katastrofalnega do solidnega.  Ravno pri tem tipu glasbe pa je optimalen zvok zelo pomemben, saj se sicer marsikaj zgubi na relaciji publika-bend. To se je najbolj pokazalo ravno pri nastopu Pychotic Waltz, ki so marsikoga po krivem pustili hladnega. Oba headlinerja sta imela odličen nastop, h kateremu je prispevala navdušena in energična publika. Malce predolg koncert (lahko bi se odpovedali kateri od dveh predskupin) je ponudil odlično glasbeno znanje in moč (progresivnega) metala.

 

Tekst: Tit Slatinšek

Foto: Max Petač

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.