Man’s Gin – Smiling Dogs

Man's Gin - Smiling Dogs

Man’s Gin – Smiling Dogs

2010, Profound Lore

Še isti trenutek, ko so bili Man’s Gin prvič priporočeni v posluh, je eden izmed možganskih živcev trznil in v možgane poslal misel, da bo na tem nekaj dobrega. Živec je namreč ustvaril tole informacijo: Cobalt – Gin, v temačnejših in nasilnejših glasbenih vodah precej odmeven album leta 2009. Podobno, kot bi pravi moški pogoltnil steklenico gina v trenutkih nečloveškega stresa in napora, je bilo Gin nujno pogoltniti. Večkrat zapored in vsakič bolj intenzivno. Man’s Gin so nanj prvotno spomnili le zaradi imena, izkaže pa se, da gre povezava še dlje in da je še bolj intenzivna. Album Gin in Man’s Gin si delita še vsaj: multi-instrumentalista Erika Wunderja, založbo Profound Lore, ki pod svoje okrilje v veliki meri sprejema črno, apokaliptično godbo, in podobno sepiasto naslovnico albuma, na kateri je vidna le ena oseba (v primeru Gin je to fotografija Ernesta Hemingwaya v vojaški opravi, pri Man’s Gin pa gre kar za Wunderjev obraz). Bodi dovolj enciklopedičnih podatkov.

Smiling Dogs je album, ki ga je zanimivo poslušati in o njem razpravljati v kontekstu predhodnega Wunderjevega ustvarjanja, saj se zadeve tudi tematsko pokrivajo. Prevladujoča tema njegovega matičnega benda in pričujočega debitantskega albuma Man’s Gin je tako na široko rečeno zgrešenost vrednot današnjega časa in njihova temeljita prenova. A razlika v naraciji je precejšnja: Gin se dogaja prav sredi vse te hektike in govori zgodbo tistih, ki so vanjo ujeti ter se krčevito poskušajo iz nje iztrgati, na Smiling Dogs pa gre bolj za različne pripovedi tistih, ki apokalipso opazujejo od daleč, z verande svojega od boga pozabljenega ranča ali kakega drugega samotnega kraja, in so ves čas govorili, da bo do tega neizogibno prišlo. Lirika je bolj intimna in osebna, a še vedno neposredna. Žanrsko gre za povsem drugačen izraz – če se je Cobalt oprijela nalepka post-black metal, bi z veliko mero samozaničevanja zaradi izmišljanja nekih žanrov album Smiling Dogs lahko označili za folk-grunge. Tako, na prvo žogo. Sicer se album začne s temačno-epsko naslovno skladbo, ki izzove utesnjujoče in hkrati osvobajajoče občutke. Izpostaviti gre predvsem popolno ujemanje besedila in glasbe – pri delu, kjer Wunder reče “all the while my chest was pounding” se recimo sliši razbijanje srca. Naslednja skladba je Free, in ta zveni bolj poskočno, manj komorno, v njej je nekaj več pravovernih rockovskih riffov in je točno tiste vrste pesem, ki jo brez razmišljanja poslušate na glas v drvečem avtu. Vredno se zdi izpostaviti tud naslednjo Stone On My Head, ki je slišati kot nek skrit hit iz alternativne scene devetdesetih. Kar same se ponujajo primerjave z Alice In Chains in morda vokalno še bolj z Markom Lanneganom, čeprav je potrebno poudariti, da imajo Man’s Gin čisto svoj izraz, zaradi katerega jih je nemogoče zamenjati za koga drugega. Predvsem gre pohvaliti Wunderjev bariton, ki pri njegovem ostalem ustvarjanju ni imel priložnosti priti do izraza, tu pa se ga je mogoče naužiti v vsej njegovi polnosti, še najbolj pri Nuclear Ambition Pt. 1 in 2. Vsaka izmed skladb ima v sebi nekaj posebnega, vsaka je zgodba zase in hkrati nezgrešljiv del celote albuma Smiling Dogs, ki se zaključi s prelepo Doggamn.

Težko si predstavljam, da kdorkoli dotični album posluša samo enkrat in z njim ne postane obseden vsaj za nekaj časa. In da se potem k njemu ne vrača redno, ker je album tako pristen, iskren, direkten in hkrati depresiven ter optimističen, da se skorajda zdi nečoveško. Zrel izdelek, vreden pozornosti in pričakovanja novega albuma, še bolj pa recimo koncerta v kakem intimnem klubskem kotičku, saj v živo zvenijo zares, zares dobro, tako samostojno, navdušili pa pa so tudi recimo že kot predskupina Altar of Plagues. Ni pomembno, če ste sicer doma bolj v kakšnem drugem žanru, to je plošča za vse.

 

Nina Hlebec

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.