Lomljenje kosti na stopnicah Kina Šiška – Bonecrusher Fest drugič

6DYING FETUS (4)

Ljubljana / Kino Šiška
1. 3. 2011

Ponovno nas je obiskala karavana ekstremnih metalcev Bonecrusher Fest. Ta predstavlja ameriški način turneje bendov, pri katerem je veliko predvozačev pred glavnimi bendi, ki morajo v kratkem času pokazati, kaj znajo; pri tem pa so menjave hitre in tekoče. Lansko leto so to bili širši publiki bolj ali manj neznani death/metalcorovski bendi. Letos pa je turneja ponudila nekaj znancev naših odrov (Keep of Kalessin, Fleshgod Apocalypse, Angelus Apatrida, Carnifex), novince Burning The Masses in kultne velikane tehničnega death metala Dying Fetus.

Prvi so oder pred maloštevilno publiko zasedli španski Angelus Apatrida, ki igrajo thrash metal. Kvartet je do zdaj izdal tri albume in so že znanci slovenskih odrov, saj smo jih imeli priložnost videti igrati skupaj z Warbringer. V kratkem času (dobrih 20 minut) so prikazali povprečen thrash metal, brez kakih omembe vrednih presežkov. Bendu sicer ne moremo očitati pomanjkanje energija ali riffov, a kaj ko lahko najdemo morje podobnih po širši okolici.

Po njihovem nastopu so stopnice zavzeli „emo“ ljubitelji deathcora. Zanimivo, kako se spreminja povprečen izgled ljubiteljev tršega metala tekom razvoja te nadzvrsti metala. Marsikdo se zgraža nad njihovim netipčnim videzom, mene pa le veseli, da se najde tudi med „facebook generacijo“ ljubitelje tršega metala. Kakorkoli, na vrsti so bili Američani Burning The Masses. Ti igrajo zelo tehničen deathcore, s pravo plejado različnega tehničnega ubiranja strun (drugje bolj uporabljenega pri solažah), hitrih menjav ritma in riffov; še njihovi (redki) breakdowni so bili sinkopirani in oblikovani v dejanske riffe. Prednjačila sta oba kitarista, ki sta kot za šalo izmenjavala tehnične riffe in solaže, ki so bile včasih melodične, včasih pa skupek cvilečih tonov. V ozadju je oba spremljal „meter in čevap“ velik basist, ki je njima pridno sledil po vratu bas kitare. Vokalist je bil sicer manj hiperaktiven, kot so ponavadi pevci tega žanra, je pa nudil solidno kruljenje in vreščanje. Navkljub tehničnosti pa so njihove pesmi dokaj podobne eni drugim in le zadnja pesem je izstopala predvsem z riffom, ki je v stilu kakih Opeth uporabil malce nenavadne akorde.

Posneta godalna glasba je naznanila prihod Fleshgod Apocalpyse, enega redkih italijanskih death metal bendov, ki rešuje ugled italijanskega metala. Primerno glasbi so prišli na oder kot Verdi iz pekla, oblečeni v strgane frake in pooglenelega obraza. Njihov surov brutalni death metal ni popustil niti za minuto in je skozi celoten nastop mlel na najvišjih obratih. Pod cunamijem riffov in blast beatov je le solo kitarist nudil pestrost glasbi s svojimi klasičnimi, italijansko melodičnimi solažami. Ker je vse tako hitro odigrano, kmalu postane njihov nastop enoličen. Le pri zadnji pesmi so malce umirili tempo in celo vpeljali nekaj variacij.

Spet so se pred odrom nagnetli „emoti“, ki so nestrpno čakali na prihod ameriških Carnifex, ki so bili glavni razlog njihovega obiska koncerta. Carnifex imajo za sabo že nekaj albumov. Njihove zgodnje plošče so bile le skupek riffov in breakdownov, na zadnji plošči pa celo že najdemo pesmi brez breakdownov. Bendov deathcore je precej manj tehničen in precej podoben generičnemu deathcoru s počasnim nažiganjem, najdejo pa se tudi pasaže z višjo hitrostjo. Pri tem bendu je končno prišlo do mošanja in circle pita publike. Zanimivo je, da se publika najbolj razživi pri najpočasnejših delih pesmi, pri breakdownih seveda. Nekateri uprizarjajo prave akrobacije in zanimive razgibalne tehnike. Prednjačila sta dva mladca v opravi za trening dvoranske košarke (majica brez rokavov, kratke hlače in superge). Večino časa sta mirovala, ko pa je prišel čas brekadownov, sta pa bila več v zraku kot pa na tleh. Nastop je minil hitro ob opazovanju in norčevanju akrobacij dela publike.

Stopnišče se je spet deloma izpraznilo pred nastopom norveške black metal zanimivosti Keep of Kalessin. Ta kvartet je izdal kritiško čislano mojstrovino Armada, pred kratkim pa je celo nastopal na domačem izboru za evrovizijo! Prve tri pesmi so odigrali v boben in bas različici, saj se vokala in kitare z najtanjšim možnim zvokom sploh ni slišalo. Hvala leteči špageti pošasti se je zvok kmalu popravil in ravno pri skladbi Awakening z albuma Armada. Ravno ta pesem lepo pokaže, zakaj je ta album eden boljših v black metalu nasploh. Bogato strukturirana, polna ritmičnih preskokov in menjav tempa in to celo z nevsakdanjimi, skoraj progovskimi riffi, vse skupaj pa zabeljeno z himničnostjo dobrega power metala. Namesto običajnih, tremolovsko odigranih akordov („čebelica“) smo dobili širok nabor riffov, ki so včasih spominjali celo na dobre thrasherske koračnice. Glavni pevčev vokal je bil raskavo vreščanje, v refrenih, kjer sta mu se občasno pridružila tudi basist in kitarist, pa je pel tudi z dobrim rokovskim čistim vokalom. Raznolike pesmi so hitro odbrzele mimo nas in še prezgodaj so ti znanci naših odrov končali svoj nastop.

Ponovno napolnjen oder je končno dočakal nosilce večera Dying Fetus. Že dalj časa delujoča skupina je zamenjala mnogo članov, vseskozi pa je stalnica John Gallagher, ki je oblikoval njihov specifičen zvok. Tokratna inkarnacija benda je bil trio z basistom Seanom in bobnarjem Treyem. Brez daljšega uvoda so zavzeli oder in začeli svoj ples razbeljenih riffov. Za razliko od Fleshgod Apocalypse njihova glasba ni enosmerno nažiganje, ampak so pesmi ritmično strukturirane s hitrejšimi pasažami in počasnejšim riffovskim lomastenjem, ki izhaja iz hardcora. Riffi so bili občasno preprosti, občasno pa zelo tehnični. Tako sta bili zagotovljeni dinamičnost in pestrost tako znotraj kot med posameznimi pesmi. Pri triu bas pomembno prispeva h koncertnemu zvoku in Seanov bas je lepo slišno rožljal in spremljal Johna tudi pri najbolj zapletenih riffih (videti usmerjeno ubiranje na bas kitari je neprecenljivo). Prav tako je odkrulil tudi nekaj kitic posameznih komadov in pritegnil pri refrenih. Glavni vokal je bil Johnov zelo globok krulež, s katerim je zlival žolč na hipokrizijo in stranpoti zahodne civilizacije. Intenzivni nastop je pritegnil publiko v nenehno „mošanje in circle pite“. Naročnik obnove kina v fazi delanja načrtov očitno ni razmišljal o takih vrstah koncertov, saj so s pivom polite stopnice pomenile pravo drsališče mnogih „emotov“. Zaradi razredčenih vrst pred odrom je tudi skakanja z odra izpadlo smešno in mnogokrat je kak osebek skočil kar direktno na tla, ne pa na roke publike. Po dobri uri igranja so Dying Fetus pustili za sabo zadovoljno publiko.

Ta koncertni maraton nam je ponudil bogato paleto različnega metala po pravilu nekaj za vsakega in Dying Fetus za vse.

Tekst: Tit Slatinšek
Foto: Max Petač

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.