Kino Šiška se je tresla drugič – TRESK#2 (drugi dan)

Kino Šiška se je tresla drugič - TRESK#2 (drugi dan)

Kino Šiška se je tresla drugič – TRESK#2 (drugi dan)

Ljubljana / Kino Šiška
4. 3. 2011

Včeraj je festival ponudil eklektično zmes različnih godb, današnji dan pa je bil bolj rokersko/metalsko obarvan s tremi varovanci Radia Študent (Zmajev rep, Grrizli Madams, Malik) in prvaki slovenskega (industrial) metala Noctiferio.

Kot prvi bi morali nastopiti Zmajev rep iz Bistrice ob Sotli, ki igrajo fusion rok. Ker pa je tik pred zdajci zbolel eden od članov, so organizatorji kot najhitrejšo zamenjavo prestavili nastop Errorista na njihov termin. Ta je bil član letošnje klubske karavane Koncertnega maratona. Errorist je za goro efektov, ritem mašin pridno vijačil in ustvarjal elektronski hrup sestavljen iz piskov, šuma in statike. Glasba le za izbrani okus, ki je marsikatero nevajeno uho, med drugimi tudi mene, odvrnila od daljšega postanka v dvorani.

Sledili so Grrizli Madams, odličen stoner rock bend. Na začetku svoje kariere so še kot kvartet igrali tipičen ekstremni metal, dandanes pa nastopajo kot inštrumentalni trio. Njihova različica stoner roka je bil čvrsto, počasi kotaleče se ubiranje strun, ki pa ni zapadlo v monotonost, ampak je spreminjalo tempo in ritem. Vsi trije glasbeniki so bili odlični in so skupaj proizvajali zvok, ki je bil več kot seštevek posameznih doprinosov. Kitarist je ustvarjal zvočni zid distorzije preprostih, a učinkovitih riffov. Občasno je umiril konje in z uporabo nedistorzirane kitare ustvarjal meditivne učinke. Še bolje pa je te občutke poustvarjal na efektu wah-wah, ki je služila skoraj kot nadomestilo vokala. Basist je bil pravzaprav druga kitara in je ubiral svoje linije na bas kitari. Njegov bas je bil brneč in gromek, kar je poudarjal še s pogosto uporabo akordov. Glavno gonilo benda je bil bobnar, ki je uporabljal zanimive, pestre in čvrste ritme. Pogosta uporaba prehodov in kotla je dobro zapolnjevala celoten zvok koncerta in pričarala občutek plemenskih ritmov. V trenutkih kratkih zvočnih izbruhov pa je posegel tudi po drncu bas bobna (le z eno stopalko!). Cel njihov nastop je bil odlična večdimenzionalna glasbena izkušnja, kot mi je zaupal navdušeni obiskovalec.

Kot tretji so nastopili Malik iz Bistrice ob Sotli. Kvintet je igral svojo specifično zmes alter roka. Njihov nastop je vnesel precejšno dozo melanholije v sam festival. Počasni, nedistorzirani deli so se menjavali s tršimi distorziranimi riffi. Večina pesmi so bila glasbena popotovanja s počasno graditvijo ritma in vzdušja z manjšimi odvodi in vrhunci v refrenih. Na trenutke so zveneli kot seattleski Alice in Chains, če odmislimo značilni Laynov vokal. Kitari sta sledili večinoma istim linijam, le občasno je ena ali druga kitara vskočila v krajšo solažo. Razgibana bas kitara je imela pomembno vlogo pri ustvarjanju zasanjanega vzdušja. Glavni kamen spotike benda pa je glavni vokal. Ta je vseskozi ostajal v melanholičnem, da ne rečem jamrajočem predelu, in je le redko posegel po malce živahnejšemu rokerskemu petju. To je po eni strani pripomoglo k zasanjanemu občutku (še posebej v refrenih z vokalom basista oziroma kitarista), po drugi strani pa smo pogrešali bolj številčne vokalne izbruhe pri surovih riffih, kar je zmanjšalo dinamiko znotraj pesmi in samega nastopa. Očitno je tudi tradicija benda, da jim gre struna na kitari pri prvih nekaj pesmi (to sem doživel že drugič na njihovem koncertu). Na srečo to ni preveč vplivalo na dinamiko njihovega nastopa, saj je bila struna hitro zamenjana.

Festival se je zaključil s trdimi ritmi ljubljanskih metalcev Noctiferia. Ti so že veterani slovenskega metala in ena najdlje delujočih slovenskih skupin, ki so tekom časa prehajali od black metalskih začetkov, preko mojstrske death metal poslastice Per aspera pa vse do današnjega zvoka industrial metala. Peterica je prišla na oder v svoji značilni temni opravi, na kateri je bil njihov simbol, nekakšna rdeča peterokraka zvezda/pentagram. Le-ta je bila prisotna tudi na posnetku zastave, ki je vihrala v ozadju odra. Večina programa je zajemala pesmi z najnovejše plošče Death Culture. Njihov industrijski metal je večinoma srednjega tempa z občasnimi počasnejšimi deli. Riffi so obenem odrezavi kot udarci industrijskega kladiva, obenem pa tudi močno zagruvani; dovolj materiala za izdatno „čupanje“ torej. Sami elektronski sempli so bili predvajani na matrici na začetku pesmi. Pri pridušanih kitarah in poudarjenemu basu so bili najglasnejši bobni, ki so ustvarjali odrezav industrijski ritem z bobnečimi dvojnimi bas bobni. Posamezne pesmi so imele preprosto strukturo s poudarjenimi refreni, pri katerih se je vokalistu pridružil tudi basist s svojim growlom. Za kratke solaže je solo kitarist uporabil efekt wah wah, ki je pripomogel h kovinskemu zvoku kitare. Vokalist Gianni je družbenokritične pesmi (naslovi Demoncracy, Demagog…) odpel z razumljivim kruležom. Določene pesmi oziroma pasaže je odpel skupaj z bobnanjem na svoj mali set bobnov. Ti so bili včasih industrijsko odrezavi, včasih pa spominjali na plemenske ritme. Da bi malo vzpodbudili vedno bolj redko publiko, so v drugi polovici koncerta oddigrali svoj največji hit, Fond of Lies. Ta je izstopal s precej tehničnimi riffi, nelinearno strukturo pesmi in poudarjenimi melodičnimi linijami. Če je še na začetku bila dvorana kar polna, pa se je tekom koncerta vedno bolj praznila in tudi stalno vzpodbujanje Giannija ni pripomoglo k zmanjšanju anemičnosti publike. Prehiter ponovni termin koncerta (skupina je odigral dolg set v KUD-u le en teden nazaj), pretiho ozvočenje (publika se je lahko čisto normalno pogovarjala) in utrujenost publike bi lahko bili možni vzroki za tako stanje pred odrom.

Vsi trije nastopajoči so ponudili dobro in raznoliko glasbeno izkušnjo. Škoda, da smo bili prikrajšani za odličen jazz rock Zmajevega repa, kjer bi lahko marsikdo užival v preigravanju odličnih glasbenikov. Za razliko od prejšnjega dneva je bilo publike manj, kar pa vsekakor ne gre na račun izbora bendov. Se vidimo na naslednjem treskanju v Šiški.

Tit Slatinšek

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.