Erik Truffaz – In Between

Erik Truffaz - In Between

Erik Truffaz – In Between

2010, EMI Music / Dallas

Kot otrok nisem prenesla deževnih torkovih popoldnevov. Deževni torkovi popoldnevi so pomenili isto kot deževno popoldne katerikoli drugi dan: nisem smela zunaj plezati po drevesih, riti po zemlji, se plaziti po travi in razbijati kolen na bližnjem igrišču. Obsojena na domačo kuhinjo sem se trmasto držala v kotu. A torkovo popoldne je imelo še eno dodatno kapitalno napako – takrat  je drugi program nacionalnega radia, ki je v domači hiši še danes stalnica, predvajal neskončno dolgočasno in zoprno glasbo po izboru Braneta Rončela. Ugibam, da sedemletniki nismo bili ciljna publika.

Približno dvajset let pozneje pišem pričujoči tekst na deževno torkovo popoldne in poslušam zadnji (ni več tako nov, saj nosi že lanski datum) album Erika Truffaza, ki je v časih, ko sem vzgojila sovraštvo do deževnih torkovih popoldnevov, šele začenjal svojo glasbeno kariero in bi ga gospod Rončel težko uvrstil v svoj nabor, danes pa s tem verjetno nima večjih težav. Neizpodbiten znak glasbenega napredka na moji strani (v letih, ko nisem dojemala torkovih popoldanskih napevov, se je zdel Andrej Šifrer veliko bolj razumna izbira), pa tudi Truffaz sploh ni od muh. Kot rečeno, In Between je 16. album tega švicarsko-francoskega trobentača in je ena taka razpotegnjena gmota melahnolije, ki pa se tu in tam sprevrže tudi v bolj ambiciozne, rahlo pop naravnane, skladbe. Temačno zasanjana je prva The Secret of the Dead Sea, kjer se Truffazova trobenta na začetku prepleta z elektronskimi efekti in človeškimi vokali, ki so bolj vzdihi kot kaj drugega, strukturo in tok pa v nadaljevanju skladbi da ritem sekcija, predvsem konsistenten bobnarski ritem, Hammond orgle pa k kakemu optimističnemu vzdušju prav nič ne pripomorejo. Pri drugi Let me go! pa je stvar že drugačna, ritem bolj igriv in razgiban, orgle zvenijo manj mrtvaško pa še besedilo, ki ga odpoje Sophie Hunger je precej optimistično naravnano (I am the future, I’m on my way, forever, forever, let’s play, let’s play). Če ima ta album kak potencialen torkov radijski hit, je to najverjetneje ravno Let me go! Z Mechanic Cosmetic in Fujin se spet vrneta melanholija in turobnost, album pa ponovno pridobi na energiji pri Dirge, ki je sicer priredba enega bolje varovanih komadov Boba Dylana. Tu svoj vokal spet prispeva Sophie Hunger in zdi se, kot da sta njen glas in samo sodelovanja pri tej plošči tisto, kar album prevesi iz bolj depresivnih not v bolj radostne, iz teme v svetlobo, iz preteklosti v sedanjost, iz apatije (In Between) v groovy shizofrenijo (Lost In Bogota). Album se namreč ves čas giblje med temi skrajnostmi in med njimi, presenetljivo, ustvari naravno ravnovesje.

 

In Between si torej le mirno zavrtite; če vas prime, brez problema zraven preberete torkov časopis ob popoldanski kavi, se zagledate v debele deževne kaplje skozi okno in se z neizogibnim občutkov krivde, da vam je tako fino, namuznete svoji sreči, da vas ne preganja cunami. Zemljani, ki se te dni vzhodno od raja ukvarjajo s to in ostalimi (ne)naravnimi pretnjami, imajo za apatijo in nostalgično melanholijo tega albuma v tem času verjetno malo razumevanja.

 

Nina Hlebec

 

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.