Digi snacks – Ryoji Ikeda & Carsten Nicolai v KŠ

cyclo_04

Ljubljana / Kino Šiška
5. 3. 2011

Prav mnogo presežnih gostovanj naprednih elektronik od Kina Šiška niti ne gre več pričakovati. Vrste prednje straže bilokatere umetniške prakse so že po difoltu redke in mnogo prerado se iz konceptualnih višav zvrnejo v neskončna brezna blefa. Še pogosteje vanje vodijo kar direktni obvozi skozi dekadenco, diletantstvo ali kar naivni pragmatizem. Diskurzivne prakse umetnosti so se že davno odlepile od svojih objektov in prosto lebdeče so prilično posiljene za legitimizacijo nepreštevnih vrst cigumiguja in larpurlartizma. Precej po sili razmer je torej po aparatu umetniškega diskurza potrebno poseči pri vsaj izhodiščnemu orisu konteksta, v katerem deluje zvezdniški dvojec Ryojija Ikede in Carstena Nikolaia, ki sta v soboto ružila po veliki dvorani Šiške. Kot rečeno je njun obisk verjetno ona prebojna točka Šiškinega (avant elektronskega) programa, ki bo po gostoti in čvrstosti svoje estetske izjave v doglednem času stežka presežena.

Carsten Nikolai alias Alva Noto je v lanskem letu otvoril in nadjebal KŠ sezono skupaj z Blixo Bargeldom, nekaj let pred tem pa je v Kino Dvoru smer nakazal že s predstavitvijo projekta Xerrox. Je en šefov (napredne, elitne, butične in kar je še teh standardnih vzvišenih pridevnikov) založbe Raster Noton, že lep čas tudi vodilni mojster šumečega in klikoidnega minimalizma in po (ne le) fonični asociaciji se lahko skoraj utemeljeno utrne ime finskega oblikovalca Alvarja AAlta. Carsten oz. Noto svojo zvočno vizijo večinoma opira na znanstvena izhodišča, a slušatelju to pove bore malo. Gre predvsem za besno izčiščenost ter prefinjenost njegovega zvoka in za poetiko, ki se po eni strani napaja v mehki, kontemplativni lepoti, in po drugi v napaki, v glitchu, skratka, v digitalni transgresiji. Zvočno sliko često ozaljša z njenim vizualnim korespondentom, pa tudi z izdajanjem raznovrstnega književja in bolj performativnimi, v umetniški dogodek lokaliziranimi nastopi. A vse to ob stran, tip pač neznansko lepo razvija modalitete šuma, basa in, predvsem v zadnjem času, subtilne nastavke melodičnega.

Ryoji Ikeda je kaliber sorodne baže, ki pa se vendar znatno manj napaja iz dediščine krautrokovskega pastoralnega futurizma (iz npr. kakih bolj posrečenih izdaj Kraftwerkov). Udomačen v zblaznelem urbanem konglomeratu Tokia in bolj solidno učvrščen v konceptualističnih vodah je, analogno Notu, mojster sinusoidno piskajočega in še bolj od Nota klikajočega minimalizma. Pogosto kontrubutor v tej ali oni vzvišeni ustanovi ter bolj intelektualno kot senzorno vzburjajoči inštalaciji, je vendarle izredno privlačen in dostopen tudi v svojih povsem soničnih izvajanjih. Njih izvor je resda matematika in nekoliko pretenciozno kot svojo inspiracijo namesto standardnih Beatlov navaja vrsto matematikov, a v končni bilanci so njegove digitalne kompozicije povsem suveren glasbeni užitek. Zvočne zanke se prek manipulirane repeticije zavlečejo v ritem, frekvenčna osciliranja nakažejo melodijo. Končna bilanca je skoraj tehnoiden užitek in kot ameriški marinci ob rokenrolu, bi lahko vojska robotov iz Terminatorja 3 ob zvokih Ikedice sejala smrt med pripadniki mesene rase. Lahko si predstavljaš, da bi v kakem kotu uporniku s kitaro zledenela kri, ko bi – malo preden bi ga scvrla 01 inteligenca – zaslišal Ryojija iz slušalk robotovega Ipoda.

Nazaj v Šiško; njena spletna stran blodi o audio-vizualnem performansu. Za PR povsem solidna formulacija seveda gladko odpove pred dejanskostjo skupnega nastopa opisanih tipov. Nekje v tekstu je tudi omenjeno preseganje ločevanja med čuti, in tu smo že bližje, četudi gre sicer za sorazmerno malo-poveden izraz. Trans-senzualno je taka lepa tujka, s katero smo nemara že bližje celi zadevi; tukaj naj takoj povem, da vzporedno z vizualnim in slušnim zaznavanjem kot ekvivalenten čut nastopa tudi mehanski, kinestetični moment. Glasnost in up-in-ya-face narava obeh ravni reprezentacije, vizualne in zvočne, te preprosto strese, čutiš jo v želodcu, v grlu, po celem telesu, in ko kot enega odvodov njune glasbe na platnu nastopi še strobo efekt, se nad tabo izvaja težko lociran čutni teror, ki postane abstraktno, neujemljivo telesen. In ta teror je tisti, ki obenem preseže ali kar ovrže trans-senzualnost in definira naravo njunega projekta. Prisila, nasilje, nezmožnost, da bi tako um kot telo rekla NE umetniški izkušnji; takrat se znajdemo na terenu njune glasbe. Končna artikulacija estetske izkušnje se dogodi, ko se nadzorovano razmerje refleksije ali prepustitve razpusti v sublimno; v neizrekljiv in boleč užitek.

V teror, ki je v končni fazi vendarle spet le raztrgana sinusoida, zapeljiv šum, ritmičen klik in monstruozno sekajoči bas in subbas. Torej standarden nabor glasbenih orodij, vsaj potem, ko jih – pod krovnimi prsti in idejo naših muzikantov – procesirajo in na skupni imenovalec zvedejo sodobna tehnologija, znanost in umetniška ter glasbena ideologija. V jeziku prve lahko povemo še kaj o refleksiji medija, pa o „against the grain“ branju njegove sporočilnosti in o dediferenciaciji (umetniških, tehnoloških in znanstvenih) sfer. A tega bodi dovolj. Z vidika glasbene prakse (pod katero lahko mirno subsumiramo njeno vizualno reprezentacijo) so bila ritmična, teksturna in melodična izvajanja, pa seveda njihova vpetost v celotno kompozicijo, kratko malo „next level“ tehno. Še več, če se naslonim na recenzijo Venetian Snares z RŠ, ta nastop je bil nekako sodoben analog kultnim skladiščnim rave-om, ki so v devetdesetih razširjali tabletkarsko kulturo po polobli. Če je tehno namreč oklestil plesno glasbo osemdesetih na njen ne-natupirani substrat, in če so (že pred njim) razstavili njegov ritem raznorazni avantgardni fantje z vseh žanrskih vetrov, pozneje pa je s tem zarinil še IDM in ohranil tehno drive tudi precej onkraj 4-to-the-floor modela – no, Ikeda&Nikolai sta ta drive (pa seveda dobro znane vzorce in užitke build-upa, releasa in, po domače, žeženja) postavila na presek s suverenim in dobro utemeljenim kot tudi vrhunsko doživetim umetniškim izrazom. Če se malo poigram, lahko nadaljujem in vse skupaj zapakiram v ArtRave.

Pred zaključkom pa nemara še kratek razmislek o sinesteziji oz. vsaj povezavi med prvima dvema prvinama nastopa – zvokom in sliko. Slednja je bila verjetno derivat dveh osnovnih parametrov zvoka – frekvence in amplitude. Sprogramiran model grafičnega odzivanja sicer ni nič novega, nenazadnje je že mnogo let to aplikacija v najbolj vsakdanji ediciji Winampa. Kar pri njunem projektu presega standardne party vizualije je to, da je sestav zvočnih elementov tako dodelan, da se v vizualno lahko prerisuje z minimalnim ostankom, z minimalnim abstrahiranjem celotne zvočne podobe; zdelo se je, da je tako rekoč vsaka modulacija zvoka dobila svoj odziv na platnu; a takšna kavzalnost še ne more biti presežno zanimiva. Bolj je hecno dejstvo anticipacije; to, da si lahko predvidel vizualne odzive, da so se zdeli naravni in – četudi arbitrarno sprogramirani – kot del slike zvoka, ki je že pred pojavitvijo obstajala v slušateljevi/gledalčevi glavi. Tu pa se pojavi krajša vrsta vprašanj: ali gre za (kar je najbolj verjetno) iluzijo. Gre morda za (kar je seveda dvoma vreden esencializem) inherentno lastnost zaznavne (možganske) manifestacije zvoka; mu nemara res lahko pripišemo semblenco prostorskim dimenzijam tudi onkraj jezika? Ali pa smo tu preprosto v področju med iluzijo in esenco; v kulturnih predispozicijah, v poznavanju jezikovnega kodiranja glasbene pojavnosti, in ali je torej občutek anticipacije preprosto izhajal iz že udomačenega korpusa besednih, grafičnih, filmskih in drugih jezikov.

Niti ni važno; prav fajn smo ga dionizično zarejvali, pa za počez še malo apolinično rezonirali, in le še kapo dol pred KŠ za tale nastop. Ki – povsem za konec – ni preobremenil obiskovalčevega fizisa. Kot se spodobi, je piskal le muzikant in ne pozneje tudi akutno poškodovan sluhovod.

Tekst: Anže Zorman
Foto: Sunčan Stone / Kino Šiška

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.