»Zaigraj kot Devin« – Devin Townsend Project Tour

Devin Townsend

Devin Townsend

Szene, Dunaj

21. 3. 2011

 

V metalu najdemo mnogo karizmatičnih in/ali odbitih posameznikov. Med njimi glasbeni genij Devin Townsend zaseda posebno mesto. Kanadski kitarist je že v svoji matični zasedbi Strapping Young Lad razmišljal izven okvirjev ekstremnega metala. V svoji solo karieri pa je še razširil svojo glasbeno obzorje in se lotil skladanja "pop" pesmi, progresivne psihadelike in ambientalne glasbe. Lahko bi ga opisali kot metalskega Franka Zappo, s katerim deli tehnično podkovanost v glasbi, široko glasbeno obzorje, odbitost in kosmati humor. Prav zaradi humorja so njegovi nastopi v živo zabavno in zanimivo doživetje. Devin me je navdušil že lani na nastopu na Brutal Asaultu na Češkem, zato nisem hotel zamuditi njegovega solo nastopa na Dunaju.

 

Po nekaj urah vožnje in krajšemu iskanju parkirnega mesta smo končno stali pred klubom Szene. Pred nastopom predskupine se je dvorana že lepo dopolnila. To so bili Aeon Zen, otrok basista  Richa Hinksa, ki je avtor vseh skladb in inštrumentalnih linij. V živo so ga spremljali glavni vokalist, bobnar, kitarist in klaviaturist. Zaigrali so klišejski progresivni metal, ki je bil sicer izveden tehnično brezhibno, a kaj ko ni bilo zadaj čutiti niti kančka duše. Nekarizmatični vokalist in slabe vizualizacije na dveh zaslonih (poceni efekti in prikazi posameznih verzov) so le še poslabšali oceno celotnega nastopa. Proti koncu so končno malo stopili na plin, zmanjšali sladkobnost glasbe, basist pa je prispeval malo več krulečih vokalov.

 

Med čakanjem na nastop Devina so se vrteli pop elektronski hiti iz devetdesetih let prejšnjega tisočletja. (Mambo Nr. 5 in podobni). Pri „kultnih“ Vengaboys se je na platnih pojavil Ziltoid Vsevedni in skupaj s publiko pomigal na tehno ritme. Komični pristop pa je nadgradil še z občasnimi kosmatimi komentarji v zborni angleščini (glas je bil seveda Devinov). Po treh minutah norčij so Devin in preostali člani benda (kitarist, basist in bobnar) končno stopili na oder in začeli s koncertom. Za razliko od prejšnjega benda DTP-jev progresivni metal ni bil tekmovanje v hitrostnem igranju not ali v podobnh tehničnih masturbacijah inštrumentov, ampak progresiva v pravem pomenu te besede. Vse pesmi so krasili opazen avtorski pečat, dober občutek za melodije in estetika "manj je več". Z dobro izbranimi prehodi in riffi je bend uspešno poustvarjal občutke mogočnosti, krhkosti, eteričnosti in surovosti. Vsi ti elementi so se tekoče prelivali med sabo in ustvarjali nadčasovno zvočno sliko. V posamezne pesmi so se prikradli tudi drugi glasbeni stili (svingovska Bad Devil, industrijska metalska tehno poskočnica Bend It Like Bender!); pri vseh pa je bilo čutiti kopreno pop senzibilnosti. Zvočno sliko so nadgrajevale še podobe na dveh zaslonih, ki so bile v skladu z idejo in/ali sporočilnostjo pesmi (Ziltoid in njegovo življenje, podobe odvisnosti in zdravljenja, eterične podobe narave in onesnaženje, psihadelične nadčasovne podobe …).

 

Ključna oseba večera je bil Devin, ki je vseskozi poveljeval temu glasbenemu toku zavesti kot vokalist in solo kitarist. Njegov razpon vokalov je segel vse od čistih krhkih vokalov, preko rokovske možatosti pa vse do kruljenja in kričanja. Zanimiv je bil tudi njegov celostni nastop. Med igranjem je ustvarjal različne grimase jeze, norčavosti in norosti, ki bi lahko tekmovale z gumijastim obrazom Jima Careya. Za vso to norostjo pa se je skrival čisto prizemljeni možakar, ki je med pesmimi pomahal skoraj vsakemu obiskovalcu posebej, vseskozi spodbujal publiko in s kosmatimi dovtipi mehčal resnobnost nekaterih skladb. Kombinacija karizmatičnosti in resnične skromnosti je razorožila publiko, ki se mu je čisto predala. 

 

Po rednem delu ni sledilo obvezno skandiranje in bis, ampak triminutni odmor. V tem času se je na obeh platnih vrtela nekakšna kvazi reklama o … nečem. Malo pred koncem nje se je pojavil na odru Devin. Še enkrat se je zahvalil obiskovalcem, da so prišli v takem številu, pa čeprav je to bil ponedeljek, najdaljši dan v tednu, ko morajo vsi oditi naslednji dan v službo. Odmor je izkoristil za zabavno predstavitev benda („Zdravo, moje ime je Devin in vsako noč masturbiram do spanca. V joku. Basist pokadi največ trave na svetu. Kitarist ima največjo blokado donacije sperme med vsemi ljudmi, ki jih pozna. Bobnar ima tako močne trebušne mišice, da bi lahko zvil sod nafte z njimi“). Začeli so z dvema udarnima pesmima, potem pa sta sledili dve umirjeni, Ki Jam in Deep peace. Slednji dve sta odlično prikazali Devinov občutek za skladanje pesmi in melodijo. Pri Deep Peace se je Devin nekje na sredi pesmi usedel na oder in začel počasi improvizirati osnovno melodijo, pri tem pa ga je bend komaj komaj slišno spremljal. Skoraj folkovski pristop nam je pričaral vzdušje koncerta v Devinovi domači sobi. Intimno, krhko vzdušje je potrdilo Devinov odnos do publike, njegovo pristnost in nezvezdniški značaj. Po tem odličnem bisu publika še ni imela dovolj in je zopet zahtevala še en bis. Počaščen Devin nam se je že stotič zahvalil in na oder povabil posamezne obiskovalce. Okoli dvajset mladcev in mladenk je skupaj z bendom zaplesalo ob eni bolj pop pesmi Bend it like bender. Rajanju pred in na odru ni bilo videti konca. Po odigrani pesmi je navdušeni Devin publiki naznanil, da bo podpisal karkoli si želi in res se je kmalu zbrala kolona fenov, ki so z veseljem ponujali svoja oblačila, listke in dele teles za podpis tega glasbenega genija.

 

Posebna pohvala gre publiki, ki je delovala kot peti član benda. S stalnim popevanjem besedil, mahanjem rok, ploskanjem, zibanjem v umirjenih delih pesmi, skakanjem in poplesavanjem je vseskozi dajala pozitivni "feedback“ nazaj na oder, kar je vidno godilo bendu in ga peljalo na nove višave.

 

Tit Slatinšek

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.