V močvirju težkih ritmov

V močvirju težkih ritmov

V močvirju težkih ritmov

Ljubljana / Orto bar
18. 2. 2011

Neumorni koncertni organizatorji Dirty Skunks nas vseskozi zalagajo z odličnimi koncerti metalskih in hardcorovskih legend in obetavnih novincev. Letos organizirajo na veselje ljubiteljev drugačnih godb tudi koncerte malo manj znanih in drugačnih metalskih skupin. Ena bolj inovativnih je brez dvoma Mastodon, ki v iz hardcora temelječi metal vpeljujejo progresivnost. V zgodnejšem obdobju so bili bolj agresivni in surovi ter ravno skupini Black Tusk in Howl sta častilki tega obdobja. Zato je bil obisk njunega koncerta dejstvo za vsakega ljubitelja Mastodon zvoka.

Prvi so oder zasedli Black Tusk, trio iz Georgije, ZDA. Za sabo imajo že kar nekaj splitov in dve LP izdaji. Trio sestavljajo kratkohlači in -lasi bobnar, dolgolasi kitarist ter basist s pobrito glavo in eno bolj epskih brad v metalu nasploh (še bolj divjo kot tista od Kerry Kinga). Da trio glasbenikov zafunkcionira na odru, mora imeti čvrst nastop in se gibati kot eno. Ravno čvrstost je tista značilnost, ki najbolj opiše nastop benda Black Tusk. Skozi cel koncert je band deloval kot dobro uigrana enota, ki obiskovalcem ni pustila dihati. Na osnovah hardcora temelječi metal je imel preproste, a učinkovite riffe večinoma počasnejšega do srednjega tempa. Posamezne pesmi so bile sestavljene iz skupka riffov bolj po načelu toka zavesti kot pa po klasični (kitica-refren-kitica-refren-prehod) strukturi. Najbolj nas je navdušil bobnar, ki je sledil vzorcem Mastodon bobnarja s tehniko „hobotničnega igranja bobnov“. Na osnovnem setu bobnov mu je uspelo sprlviti odlične ritme, kot da bi imel še več okončin kot pa le štiri. Še posebej je navdušila njegova zloraba uporabe kotla, ki je dodala zvoku občutek plemenskih ritmov. Poleg odličnega bobnanja je bil zadolžen še za vokalne linije in komunikacijo s publiko. Ta je bila zreducirana na minimum (nekaj stavkov šele v drugi polovici koncerta, postavljanje bobnarskih palčk v obliki narobe obrnjenega križa), tako da ni preveč prekinjala toka glasbe. S skupino Mastodon jih druži tudi petje, saj vsak od trojice prispeva svoj vokal; bobnar visoko vreščečega, kitarist hreščečega in basist krulečega. Da so uživali skozi cel nastop, se je videlo v skupinskem čupanju, udrihanju po inštrumentih in majhnih zajebancijah (npr. basist je uporabil svojo bas kitaro kot puško in oponašal strel z udarjanjem po najdebelejši struni). Pesmi so se sledile skoraj brez premora, tako da je njihov enourni koncert minil, kot bi mignil.

Po krajšem odmoru so oder zasedli Howl iz Rhode islanda. Ta klasični metalski kvintet je do zdaj izdal en istoimenski EP in eno dolgometražno ploščo. Imajo podobno masten težki zvok, le da so tu riffi bolj izdelani in ne ustvarjajo le zvočnega zidu. Večinoma počasnejši „groove“ pesmi je bil primeren za veselo čupanje publike in je bil le občasno prekinjen z malce hitrejšim ritmom. Druga kitara je večinoma sledila ritem kitari, le občasno je dodala oktave ali kratke melodične pasaže, ki bi jim lahko celo rekli solaže. Bas je brundal od zadaj, medtem ko je bobnar v ozadju na večjem setu odbobnal večinoma premočrtne bobnarske ritme. Za glavne kruleče vokale je bil zadolžen ritem kitarist, občasno pa se mu je pridružil tudi basist z visokimi kričečimi vokali. Njihov celotni zvok, bi lahko opisal kot mešanico doom metala, sludga in v določenih delih tudi post hardcora oziroma post metala. Premočrtni bobni niso dodali toliko k zvoku kot pri Black Tusk, zato tu nisi dobil takšnega občutka enotnosti benda. Zaradi nizke uglasitve so morali po vsaki pesmi ponovno uglasiti kitare. Tako je vseskozi padal ritem koncerta, nerodno povezovanje kitarista in vokalista obenem pa tudi ni pripomoglo bolj tekoči izvedbi.

Skozi celotni koncert zvok ni bil ravno optimalen, vendar so bolj hreščeče kitare ustrezale težki in glomazeči glasbi. Za razliko od prejšnega koncerta v Ortu baru (Nashville Pussy) je bil tokrat klub zmerno zapolnjen le z resničnimi ljubitelji take glasbe. Majhen minus za organizatorja in velik plus za obiskovalce, ki so imeli prostor za dihanje.

Tit Slatinšek

Povezani članki:

Značke: