Uroš Planinc Group – Uroš Planinc Group

Uroš Planinc Group - Uroš Planinc Group

Uroš Planinc Group – Uroš Planinc Group

2010, Multirecords

V tokratni recenziji bomo govorili o vrsti glasbenikov, ki so glede na svetovno merilo bolj ogroženi kot veliki kitajski panda ali tihomorski rdečekožni mali morski konjiček. Tako je, uganili ste – tokrat govorimo o solo kitaristih; tistih, ki kot taki tudi nastopajo, spremljevalni band je pa … zgolj ‘band in behind’. Uroš Planinc nas je sicer že pred časom obdaril s svojim avtorskim izdelkom, kjer stopa ob bok slovenskim kitaristom.

Že prvi toni človeka malo pomirijo – tukaj te ne zasujejo vesoljski zvoki Ibanez kitar z milijoni kitarskih efektov, glasba je precej bazična, saj s svojim zvokom stopica po desetletjih, ki so last prejšnjega stoletja. Tudi sam modus operandi je tak – tukaj govorimo o surovem rocku, rock n’ rollu; tistemu, ki je gorivna celica vsej glasbi – pa četudi si marsikdo tega noče (ne upa) priznati. Glasbeno ozadje je tudi dosti bazično, gradijo ga tiste ‘fukiš’ klaviature, bass močnega korpusa in boben iz naravnega lesa … in ravno tukaj gre prva zamera: spremljevalnemu bandu je posvečeno premalo produkcijskega časa. Boben s svojim generičnim zvokom mestoma izgublja kredibilnost; tam, kjer bi moral dati ‘punch’ in udariti po mizi, ga ni. Bass ima sicer lepo in zaobljeno telo, se mu pa dogaja ista zgodba – izgubi se v naboru informacij, ki jih prenaša kitara. Vse lepo in prav – nosilec glasbe je kitara, ‘vzpone in padce’ v songu pa velikokrat določajo vsi.

Skozi ves CD se dogaja isti zvok instrumentala zadaj. Da se ustavim še pri eni produkcijski napakici – na plošči me je nekajkrat zmotila volumenska raven kitare, ki v mirnejših partih ne izgubi nekaj svoje prezence, ampak šopa z isto glasnostjo dalje. Po nekajkratnem poslušanju plate (ki je mimogrede poslušljiva in vokalov niti malo ne pogrešaš) pa sem začel pogrešati tudi kak drug instrument, kak drug okrasek, ki ga taka glasba dopušča – tako sem si nekje zaželel brass sekcijo, tukaj kak del tolkal in podobno. Tudi to precej vpliva na borno sliko o produkciji in vsebini glasbe. Je pa glasba daleč od vesolja, je trdno na tleh – v njej se prepleta osnovna rockovska modulacija, prežeta z odlično tehniko in razumevanjem, kako preliti bazo treh najbolj tipičnih rokerskih akordov v solo vložke, ki jih je tukaj precej … noben od njih pa ne najeda, se ne ponovi prevečkrat ali, Bog ne daj, ni tečen ali odvečen!

Ideja izdati ploščo z glasbo, ki se apriori ne prodaja in je po krivici spregledana, je smela poteza, ki jo je treba pozdraviti in podpreti. Že ob prvem poslušanju mi v uho stopi peti song po vrsti Brazil Cafe, ki je odlična zmes sambe, rumbe, cha-cha-ja, mogoče tudi tango in passo doble. Imenitna zgodba, ki jo je Uroš zadel v piko – krasna stvaritev lahko rečem kljub temu, da celoten vtis malo zvodeni v drugem delu skladbe, nedvomno favorit na ploščku. Namesto klasičnih klaviaturskih solaž bi tukaj vstavil klasični klavir, kar bi ohranilo vonj Latinske Amerike. Tudi kak drobiž tolkal bi tukaj sedel kot mojemu sosedu Ramizu šuškava trenerka!

Kot vedno poudarim, ne razumem, zakaj pri Bogu ljudje izdajajo zgoščenke in priloženo ‘literaturo’ pišejo v angleškem jeziku? CD je namenjen vendar slovenskemu življu, ki govori slovenski jezik in ga kot takega moramo imeti radi in ga spoštovati! Ciljanje na tujino je nesmiseln razlog, ki pri meni ne vžge več … ciljaj na dolino Šentflorjansko, kasneje pa na ostali pokvarjeni kapitalistični svet.

Na koncu pride sklepna misel, kajne? Pozdravljam CD, ki ga imam v roki, pozdravljam izdajo na trdem nosilcu … kljub nehvaležnemu času za take podvige, kljub nehvaležnemu žanru za prodajo desettisoč izvodov. Glasba na CD-ju je na zavidljivo visokem nivoju, odraža pristno kvaliteto, glasba je nepočičkani rock, vsebuje torej vse tiste prvine, da slišanemu lahko rečemo Glasba.

Dragan Babuder

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.