Taking trips to America – Erik Friedlander v Narodnem domu

Taking trips to America - Erik Friedlander v Narodnem domu

Taking trips to America – Erik Friedlander v Narodnem domu

Maribor / Narodni dom
22. 2. 2011

Določena premena mitologije glasbenega nastopa se nanaša na razmerje med nastopajočim in publiko. Po tem scenariju muzikant na odru izraža samega sebe; že čisto formalno se lahko sluti njegov glasbeni milje in afinitete, iz glasbe se včasih nemara razbere smisel za humor ali kreativno divergentnost, v kolektivih pa seveda tudi empatične potenciale ter občutek za (demokratičen ali pač tudi ne) dialog. Predvsem pa gre za čustveni moment. Pričakuje se, da bo glasba pristna, da bo torej izražala muzikantov osebni sentiment, da jo bo mogoče razbrati kot izcedek njegovega angsta ter frustracij in da bo tako rekoč neposredni prevod latentnega in zamolčanega muzikantovega počutja. Skratka, od druščine ali posameznika na odru se pričakuje, da se razkrijejo; da svojo intimno in osebno izkušnjo – meni nič, tebi nič – delijo s kopico voajerskih neznancev pod odrom.

Koliko takšne sumljive izpeljave estetike iz psihologiziranja držijo vodo, niti ni pomembno. A vsekakor predstavljajo kontekst, na katerem je svoj nastop zgradil Erik Friedlander. V mariborskem Narodnem domu oz. v slikoviti in prijetni klubski kleti pod njim je v torek predstavil svoj projekt Taking Trips to America; neke vrste ‘multimedijski performans’, ki je zasnovan in izpeljan tako ne-pretenciozno in smelo, da mu takšna označba skorajda dela krivico. Podmena njegovega performansa namreč ni artistična ideologija, marveč neka skoraj naivna nadgradnja zgoraj omenjene vloge glasbenika. Ta muzikant je namreč na odru poleg muzike s publiko delil spomine. V prostor ni prepustil le svoje glasbe in njenih interpretacij, temveč je kar neposredno govoril o svojih najbolj intimnih vtisih, ki kot mehki kosmi imaginarne preteklosti ostanejo po razkroju časa. Kot ozadje, spremljavo, kontekst in izhodišče je preko anekdot, vtisov ter slik postavil svoja mladostne družinske road tripe. Ker je bil njegov oče fotograf, pa tudi, ker tako veleva določen del ameriške dopustniške tradicije, so se z družino z avtodomom vsako leto odpravili po Ameriki; za dobra dva meseca sta starša vsako leto ugrabila svoje otroke in ju, hočeš nočeš, odpeljala imeti se fajn.

A o radostih družinskega terorja kdaj drugič; kar je od takrat ostalo, je poleg neskončnih serij s patino desetletij navdanih slik Leeja Friedlanderja, tudi spominski in asociativni korpus, iz katerega je Erik črpal pri snemanju odlične, leta 2007 izdane plošče Block ice & propane. Glasba na njej je violončelisteva serij variacij, ki prek naslombe na americano dokaj deskriptivno poustvarja izbrane atmosfere, anekdote in druge slutnje spomina iz časov, ko so z družino harali po ZDA. Nekateri komadi so resda nekaj bolj napeti in abstraktni, a večina plošče je sorazmerno neobremenjena in sproščena ter malce sentimentalna zvočna podoba, kjer z mojstrsko veščino na inštrumentu ter z uporabo izbranega asortimana klišejev ter zvočnih vijug in fines americane rekonstruira atmosfero nečesa, kar je res tipično ameriško. Patos Fellinijevega Amarcorda, h kateremu se bolj ali manj uspešno nagiba cela vrsta čezlužne filmske produkcije, dopolnjen z vizijo paradigmatičnega road movie avtorja Wima Wendersa.

Da je temu tako, gre pripisati tudi kratkim filmskim impresijam vožnje in mimobežne krajine, ki so občasno spremljale Friedlanderjevo igranje, in ki so, vse zrnate in motnih barv, namigovale na sanjsko in surealno komponento vožnje; v objemu pločevine je človek varljivo odrezan od okolja, ki je bolj kulisa kot dejanskost, in vožnja po svetu je bolj kot interakcija z njim pravzaprav povsem indiferentna introspekcija, v katero se po sili razmer zapade skozi dolge in rutinirane ure vožnje. Friedlanderjeva muzika bi bila prav lahko tudi filmski soundtrack, in težko je zaobiti zvočno in sentimentalno podobnost s sonično kuliso za Wendersov film Paris, Texas, v kateri se Ry Cooder blago poigrava s sorodno glasbeno motiviko. Tako kot slednji, tudi Friedlander ni radikalen, in za razliko od bolj ambiciozne in destruktivne reapropriacije ameriške glasbene tradicije, kakršne se poslužuje njegov someščan Elliot Sharp, je muzika s plošče in nastopa izrazito nostalgična. Klišejev in pričakovanj poslušalca ne subvertira, marveč, kot že rečeno, zelo neobremenjeno in vzneseno gradi svojo glasbeno vizijo nečesa predragocenega za glasbeno mutilacijo – svoje mladosti.

Tehnično izpopolnjen čelist, ki je njega dni igral tudi kitaro, je s koncertom ponudil ravno prav. Morda gre za piščevo kaprico, po kateri Friedlander še ni povsem dosegel svojih glasbenih potencialov, a ob tako jasno postavljeni konceptualni zasnovi je nastop v polnosti izkoristil možnosti. Tu je precej pomagal tudi solidno ozvočen prostor, ki bil je s svojo majhnostjo in domačnostjo idealen kontekst za doseganje tiste vrste poslušalčeve zamaknjenosti, na katero meri projekt. Da je osebni stik s publiko za predstavljanje materiala s te plošče kar esencialen, kaže tudi njegov povsem izzveneli nastop v Saalfeldnu pred dvema letoma, ko je v hladni in šik dvorani tamkajšnjega kulturnega centra kljub bolj ali manj podobnem glasbenem scenosledu ostalo kaj malo kontur dopustniške atmosfere in surealnih krajin ameriške divjine in vukojebin, skozi katere je v lovu za podobami svojo družino vlačil oča Lee.

Za zaključek večera smo si priploskali še izvedbo ene Zornovih kompozicij iz njegove druge serije masad, Knjige angelov. Z obratom nazaj v bližnjevzhodna (no ja, njujorška) glasbena izhodišča se je romantična zamaknjenost po malem razblinila, sledil je še kratek in sladek ter tehnično težko doumljiv komadek ter seveda dolga vožnja nazaj v kotlino, in voila – sledi le še opravičilo, da so fotografije koncerta žal borne, saj tiha narava nastopa ni bila primerna za fotografsko šklocanje, kar je nenazadnje poudaril tudi muzikant na odru, inu namesto serije slik raje sledi nekaj video predlogov.

Anže Zorman

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.