Skorajda vihar – Kayo Dot, Tartar Lamb 2 in Jeremiah Cymerman

KayoDot_030211_002

Ljubljana / Metelkova mesto, Channel Zero

3. 2. 2011

Vstopnina: 10 / 13 €

 

Nastop Kayo Dot nas je nekaj zanesenjakov pričakovalo z zmerno do pretežno nestrpnostjo. Toby Driver, oče in gonilna sila zasedbe, se je pri nas na ogled in poslušanje postavil že lani, ko je v odličnem nastopu s Secret Chiefs 3 nadomeščal basista Trevorja Dunna. A Kayo Dot je vendarle njegovem primarni projekt – je njegov oče in gonilna sila. V ljubljanskem Channel Zero se je zasedba Kayo Dot ustavila v času, ko predstavljajo svojo zadnjo ploščo Coyote, kljub temu pa večer ni bil namenjen izključno njej.

 

Za kratek intro je sicer najprej poskrbel skladatelj in klarinetist Jeremiah Cymerman, čigar nastop je bil bojda zares kratek (tudi če izključimo mojo zamudo) in z enoličnim klarinetom ter neizrazitimi elektronskimi efekti primeren ravno za to: debato in uvod v večer. Sledili so Tartar Lamb 2, kjer gre za stranski projekt, ki ga načeloma sicer tvorita člana Kayo Dot Toby Driver in violinistka Mia Matsumiya, vendar pa slednje na tokratnem nastopu ni bilo, tako da je Tartar Lamb 2 postala kar večina zasedbe Kayo Dot. Glasba Tartar Lamb 2 je že nekoliko bolj sorodna tisti, ki jo gre sicer pričakovati tudi od nosilcev večera in približno dvajsetminutni nastop bi člani mirno tudi podaljšali. Šlo je za precej temačno ambientalno klasično glasbo, ki je zvokovno sicer bazirala na Driverjem basu, kateri pa ni opravljal svoje tipične funkcije dajanja ritma ali kakršnekoli strukture, temveč je vse skupaj več ali manj rušil ob podpori dveh saksofonov, klarineta in klaviatur. Vse skupaj je izpadlo kot soundtrack nekakšnega temačno-absurdnega kratkega filma.

 

Kot vrhunec večera so se na odru zmaterializirali tudi Kayo Dot. Njihova glasba je takole na splošno rečeno sicer prav lepo sanjska in človeka hitro potegne vase. In, če je bil Jeremiah Cymerman, kot uvodni del večera, povsem primeren za poslušanje v ozadju, je to pri Kayo Dot malo verjetno. Njihov nastop se je resda začel umirjeno in nekoliko monotono, vendar pa se je ritem kmalu dvignil, razbil, spet sestavil in prešel v nekaj povsem drugega. Vse skupaj je bilo v precejšnji meri osnovano na free jazz formi, katere se Toby Driver precej oklepa skupaj z ostalimi žanri, ki jih inkorporira v glasbeni izraz svoje zasedbe. Kljub precej kaotičnemu ritmu in tempu pa je glasba zvenela nekako pravljično, morda je kake iluzije in sanje preprečeval le Tobyjev glas, ki nekako vrača v realnost (o njegovi ne-simpatičnosti obstajata dva tabora mnenj obiskovalcev koncerta). Možakarju se pozna, da je človek z načrtom in tudi nekako usmerja potek nastopa in ostalim članom nakazuje, kam bi želel, da glasbeno potovanje zavije. Kljub temu se zdi, da jim vseeno pušča dovolj svobode pri rušenju melodičnosti in strukture in zasedba je na ta način vsekakor ponudila uigran in profesionalen nastop.

 

Z izjemo nekaj post-rockovsko metalskih izbruhov, ki so bili zares osvežujoči za dolgočasni svet post-rocka, kljub temu, da se člani načelno gibljejo zunaj teh okvirov, pa nastop Kayo Dot ni ravno bistveno presegel albumske izkušnje. Morda je šlo za previsoka ali le neutemeljena pričakovanja. Zasedba pravzaprav ni ničesar zagrešila in odigrala še enega v vrsti neoporečnih koncertov, osebna izkušnja (in najbrž izkušnja nekaterih obiskovalcev, ki so koncert kar predčasno zapustili) pa je bila tokrat zaradi takih ali drugačnih okoliščin le rahlo nad povprečjem. Vsekakor pa je posebne vrste plus že to, da se tovrstne zasedbe čedalje več ustavljajo pri nas, in to kljub ne ravno številčni podpori publike. Morda bi, naj se še tako kapitalistično usrano to sliši, nekoliko vendarle pripomogla tudi promocija takihle dogodkov. A to je že debata za nekam popolnoma drugam.

 

Tekst: Nina Hlebec

Foto: Uroš Škrjanc

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.