Professor Green – Alive Till I’m Dead

Professor Green – Alive Till I'm Dead

Professor Green – Alive Till I’m Dead

Virgin Records, 2010

Grime je domačemu poslušalstvu pretežno tuj žanr. Gre za britanski trademark, urbano vizijo hiphopa, neslano bi zadevo lahko poimenovali tudi brithop. Z basom nabildani ritmi, skozi katere se plazi fluorescenčna plazma sluzi, čez kar rapa dostikrat piskav glasek z angleškim akcentom. Rap na podlagi, ki zveni kot mešanica hiphopa, UK-garaže, dancehalla in housa. Najbolj znana izvajalca sta verjetno Dizzie Rascall, nekdaj trubadur umazanega in konfuznega življenja najstnikov v predmestjih (njegov prvenec Boy in da Corner predstavlja klasiko tega žanra), ki pa se je od omenjene ustvarjalne smeri oddaljil, in bolj nad svetlimi odtenki melanholije navdušeni The Streets.

Professor Green je derivat te scene. Prevzel je njeno formo in v kotel dodal še zajeten ščepec popa. Že na začetku je jasno, od kod izvira vzdevek – iz velikega navdušenja raparja nad travo. To navdušenje prežema vse pesmi, tako skozi tekste kot skozi nekoliko hipnotičen zvok. V komadih obravnava teme ljubezni in razočaranja nad življenjem v kapitalistično naspidiranem vsakdanu, ne da bi kapitalizem rušil ali ga omenjal. Nič revolucionarnega, vendar z dovolj talenta in spevnosti, z nalezljivim, s smislom za poudarke in ritmom besed naphanim flowom ter refreni, ki jim podporo dajeta tudi sodelovanji s pop princesama Emeli Sande in Lily Allen. Na albumu je čutiti utrip velemestnega življenja, njegovo specifično melanholijo in eksistencialno stisko v blokovskih naseljih odrasle generacije X delavskega razreda otrok Albiona  ki so posneli catchy album in se zavihteli na vrhove lestvic. To je tudi največja kvaliteta albuma, močan klubski potencial in pri tem ohranjanje osebnostne kredibilnosti. Za sredinsko naravnano poplesavanje in sproščene vrtne zabave glasbofilov.

MS

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.