Ponorelost v Kinu Šiška – Pennywise, Elvis Jackson in Kreshesh Nepitash

Kreshesh Nepitash

Kreshesh Nepitash

Ljubljana / Kino Šiška
7. 2. 2011

Ta ponedeljek so ljubitelji hardcore punka prišli na svoj račun. V Kinu Šiška so namreč nastopili Pennywise, katerih predskupini sta bili trboveljski Kreshesh Nepitash in Elvis Jackson. Prve zasedbe nisem poznal, vendar sem pri ostalih dveh vedel, da lahko pričakujem odštekan nastop Elvisov in hardcore kalifornijski punk. Dobri obeti torej.

Množice so se šele zbirale in nastop Kreshesh Nepitash je spremljala okoli stoglava publika. Skupina igra 7 let in je izdala ploščo Life is on The Line, ki si jo lahko prenesete zastonj z njihove uradne strani (+1 točka). Njihov prvi album A Piece of Anger so izdali 2009. Bend igra klasičen hardcore-punk, inspiracijo pa jemljejo iz skupin, kot so Sick of It All, Agnostic Front, itd. Nič radikalno novega torej. Pri samem nastopu je na začetku šepalo pri nastavitvah zvoka, kar je mojster za mešalno mizo kmalu popravil in pri ostalih nastopih poskrbel za nemoteno uživancijo. Publika je kot ponavadi pri predskupinah bila še zaspana, a kljub temu le kazala simpatijo do nastopajočih. Vokal ima agresivno energičen način nastopanja in daje glasbi tisto udarnost, ki jo poslušalcu vtisne v spomin. Pri začetnih par komadih me je razočaral predvsem počasen ritem – še posebej je to prišlo v ospredje pri bobnarju, katerega igranje je izpadlo frankensteinovsko. Na srečo so ta vtis hitro popravili in pohitrili tempo. Pohvaliti gre par odličnih grovlov kitarista in nekaj kratkih kitarskih solaž. Komad, zaradi katerega se sedaj prenašajo njihove skladbe na moj trdi disk, pa je bil defenitivno Pain. Skratka, dober nastop in dobra glasba, vredno posluha.

Elvis Jackson so skupina, ki je le redki ne poznajo. Rock mešanica ska, punka, reggae, metala in še česa že od leta 1997 navdušuje množice. Ta čas je dvorana bila že skoraj čisto polna in publika je že kazala konkretne znake življenja. Pri Elvisih lahko vedno pričakujete skakanje, kozolce in kričanje pevca in seveda lekcije plavanja za publiko. Tudi ta nastop ni bil izjema. Večinoma so igrali pesmi s svojega novega albuma Against The Gravity. Seveda ni manjkalo klasikov, kot so Hawaiian Club in Smoke the Herb, pri katerem se s petjem pridruži vsa publika (pogrešal sem edino Market Sweets). Všečen je bil tudi kratek metal komad. Nastop lahko opišem kot: veselo igranje, sproščen bend in good vibrations. Bili so tudi prvi, ki so opogumili publiko k stagedajvingu (sicer prvi poskus ni najbolje uspel, ampak je šlo v drugo). To početje je kasneje zaznamovalo koncert. Marca se bodo podali na turnejo po Avstriji, Švici in Česki. Lepo presenečenje organizatorjev, ki je bilo cenjeno.

Tako smo pričakali nastop glavne skupine, poimenovane po klovnu Stephena Kinga iz dela It. Predstavniki kalifornijskega punk-rocka so nastali leta 1988. Izhajajo iz mesteca Hermosa Beach, ki je že pognalo nekaj zloglasnejših punk rock zasedb (Black Flag, Descendents). Skupina je pri založbi Epitaph Records izdala 9 plošč, zadnjo Reason to Believe pri Myspace Records v ZDA in preko Epitaph v Angliji. Z Epitaph Records sodelujejo tudi Bad Religion, NOFX, Rancid in The Offspring. Po smrti basista Jasona Thirska in zamenjavi vokala Jima Lindberga so Pennywise natopili v postavi Zoli Téglás – vokal, Fletcher Dragge – kitara, Randy Bradbury – bas, Byron McMackin –bobni. Trenutno turajo in snemajo svoj novi album, ki naj bi izšel letos. Skupina je od vsega začetka navdušila publiko in odprla koncert s Fight Till You Die. Že takoj je letelo pivo in so se začeli stagedajvi, ki se niso končali do konca koncerta. Par pogumnežev je z odra naredilo prevale nazaj in preizkušalo trpežnost rok publike. To početje se je slabo končalo za enega navdušenca, ki je po neuspelem stagedajvu pristal na obrazu in za kakšnih 10 min ostal v nezavesti. Koncert je pevec takoj prekinil in počakali smo, da si je poškodovanec opomogel. Na srečo je kmalu spet bil na nogah in koncert se je nadaljeval. Moram priznati, da sem bil nad igranjem resnično navdušen. Tehnično brezhibno izvedeno, in nekatere pesmi so mi zvenele dejansko boljše kot na albumskem posnetku. Hiter ritem kitar in bobnov je bil usklajen, občasen kitarski solo in čisti vokal pa lepo vključena v komade. K temu lahko samo rečem kapo dol. Zoli je brez dvoma več kot primerna zamenjava in se dobro ujema s skupino. Nastopu ni manjkalo komičnih vložkov, npr. zafrkavanje med Zolijem in Fletcherjem. Slednji je bil »rahlo« mačkast in je predstavil rezultat njegovih lasostrižniških poskusov. Pevec je vsaki pesmi dal uvod in poskušal tako približati sporočilo pesmi poslušalcem. Od pohlepa ameriških podjetji pri Greed pa do Fuck Authority, ki mislim, da je precej »self-explanatory« … Sporočila pesmi so jasna in pozivajo k veri v sebe, uporu, spoštovanju drugih in tudi dobrodelnosti. Deležni smo bili klasik njihove kariere (Society, What if I, Peaecfull Day,…). Vzdušje na koncertu je bilo neverjetno, skakanje mosh, … preprosto povedano: ponorelost. Proti koncu so odigrali njihov Stand By Me cover, pri katerem se jim je publika pridružila pri petju. Noben njihov koncert pa seveda ne bi bil popoln, če ne bi zaigrali Pennywise in Bro Hymn. Pri »bratovski himni« je publika preplavila oder ter tam pomagala skupini pri petju in pevcu pri crowdsurfingu. Neverjeten konec odličnega nastopa.

Tekst: Miha Mele
Foto: Max Petač

 

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.