Hrup à la carte – It’s Everyone Else, MIR in Monno v Menzi pri koritu

Monno

Monno

Ljubljana / Metelkova mesto / Menza pri koritu
24. 2. 2011
Vstopnina: 7 €

Četrtek, ki je pretekel nekaj dni nazaj, je bil v Menzi pri koritu zaznamovan, čisto preprosto povedano, s hrupom. S hrupom, nabitim s čustvi, hrupom, ki je zvenel prvinsko in nezemeljsko ter hrupom, ki je pokazal potencial, da se spremeni v huronski zvočni slap, a je hkrati za kaj takega mnogo prehitro izzvenel.

Čisto na začetku, sicer ob precej kasnejši uri, kot je bilo prvotno napovedano (žal nič novega tu), sta nastopila It’s Everyone Else. Če v zadnjih mesecih kaj rijete po klubskem podtalju slovenske glasbene košarice, potem ste zanju že slišali. Če niste, je zadnji čas, da to storite. Gre za duet, ki se ne ukvarja kaj dosti s kolobarjenjem, ki sem in tja napade napade glasbeni svet pri nas. Če ne veste, na kaj ciljam s kolobarjenjem, samo preverite novonastale zasedbe, ki med sabo pretežno samo menjavajo člane. A nekaj izjem vendarle obstaja in v kontekstu četrtkovega dogodka, ki je bil s strani organizatorjev označen kot “eksperimentalna doza hrupa”, govorimo o duetu, ki v to čudno zaspano glasbeno gmoto prinaša svežino, iskrenost in neposrednost izražanja, kar je bilo neizbežno očitno tudi na tokratnem nastopu. It’s Everyone Else bi s težkim srcem in občutkom krivde trpala v glasbene okvire, saj je žanr ponavadi opredeljen z izraznimi sredstvi, kar pa o sami kvaliteti glasbe pove bore malo. Dobro, vseeno lahko rečemo, da gre za dvojec, ki zvok bazira na elektronsko ustvarjenih ritmih, okrepljenih s klaviaturami in različnimi posnetimi efekti. Zvok je bil zato povečini surov, ritem ponekod divji, sem in tja pa tudi dronovsko repetitiven, lirika pa otožna, jezna, temačna in polna življenjskih absurdov, katere še bolj izpostavi kontrast med ženskim in moškim vokalom, ki si sicer nasprotujeta, hkrati pa tudi prepletata in dopolnjujeta. Videli in slišali smo dovršeno agresiven in vživet nastop, česar tudi publiki ni bilo težko ceniti in nagraditi.

 

Časa za refleksijo pa je bilo tisti trenutek malo, saj so že čez nekaj minut oder prevzeli MIR. Zasedba z imenom, pri katerem se še vsemogočnemu Googlu hitro odpelje pamet (obstaja vsaj kakih 10 glasbenih izvajalcev s tem imenom), je pri nas že koncertirala in vse od takrat je v posvečenih krogih slišati pripovedi o njihovem nastopu. Če ste kdaj mislili, da lahko o bendu karkoli sklepate po njihovem imenu, tokrat kar pozabite na to. MIR imajo z mirom bore malo opravka, pa tudi s strmoglavljeno vesoljsko postajo ne toliko, kot bi človek mislil. Z bolj ali manj pričakovanimi instrumenti ter raznimi vsakdanjimi predmeti (na primer kovinsko vedro in palica) so trije glasbeniki ustvarili bolj občutek neke zemeljske prvinskosti kot pa vesoljske zasanjanosti. Bolj utesnjujoč občutek spuščanja pod morsko gladino v podmornici kot pa breztežnostni občutek plutja nad Zemljo. Med njihovim nastopom ni težko vsaj delno pasti v hrupni kolektivni trans in na koncu se lahko z nekaj domišljije le-ta res odvija tudi v prostranstvu vesolja. Morda pa tam v tisti črni črnini zgoraj le niso samo gromozanske vesoljske ladje, napolnjene s stvori, ki tipkajo po utripajočih gumbih in med streljanjem na sovražno vrsto spuščajo nadležne piskajoče zvoke. Morda pa je ravno glasba MIR tisti soundtrack vesolja, ki je od daleč sicer temno in skorajda mrtvo, a je vendarle nastalo s pokom in truščem. Odsotnost vokala je pri tako zasnovanem glasbenem izrazu precej logična in primerna, saj je bil zvok poln in vseprežemajoč že sam po sebi.

 

Ko so MIR po približno četrturnem nastopu zapustili oder, je bila nekoliko daljša pavza za sestavljanje možganov v celoto neizogibna, zadnji pa so po njej nastopili berlinski Monno. Poudarjeno berlinski, da ne bi slučajno prišlo do zamenjave z japonskimi Mono, ki so na odru Menze koncertirali ravno kako leto naza, čeprav benda kake prave glasbene povezave niti nimata. Monno, ki v Sloveniji še zdaleč niso nastopili prvič (če spomin služi, je šlo za njihov četrti nastop pri nas, če služi bolj slabo, pa gre za številko tu okoli nekje), je tudi tokrat označeval neposreden, a počasen dronovski ritem, ki se s pomočjo norega saksofonista in efektov z računalnika vendarle postane brutalna razdiralna sila. Le da so Monno to razdiranje komaj dobro začeli in po dobre pol ure že zaključili nastop. Ker gre za zvrst, ki terja nekoliko več pozornosti, koncentracije in res odprta ušesa, je pol ure komajda aklimatizacijski čas, po katerem človek zares zaobjame, to, kar se mu dogaja. Ob časovno bolj radodarno odmerjenem nastopu jim človek tudi popolne odsotnosti komunikacije s publiko ne bi zameril, tako pa je kljub neizmernemu potencialu, ki so ga dali slutiti, vse skupaj tokrat pustilo nekoliko medel vtis. Tudi spričo že pozne ure pa se niti ni zdelo tako pomembno obremenjevati s tem. Poziv k bolj točnemu  (zgodnjemu) začenjanju koncertov pa zato sedaj vseeno pride na pamet.

 

Nina Hlebec

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.