Dobra kopija – Dirty DC v Cvetličarni

Dirty DC (4)

Ljubljana / Cvetličarna
19. 2. 2011

Bil je tipičen februarski sobotni večer, ko sem po še bolj tipičnem sivem ljubljanskem pločniku stopal proti ne najbolj tipični, predvsem pa nedvomno najglasnejši cvetličarni v mestu. Dolgočasno dogajanje okoli mene me je kar samo nagovorilo k razmišljanju o fenomenu besede »tribute«, ki se zadnje čase vse pogosteje pojavlja tudi v našem podalpskem prostoru. Spraševati sem se začel, če lahko nekdo, ki oponaša, s svojim nastopom resnično zadovolji oboževalca oponašanega. Če povem preprosteje: bil sem v dvomih, ali tovrstni posnemovalci velikih zvezd lahko publiki dejansko pričarajo tako pristno vzdušje, da nekdo v prvi vrsti pod odrom med nastopom pozabi, da v resnici sploh ne gleda »originala«. 


Tako zatopljen sem se, malo pred enaindvajseto uro znašel ob parkiriščih pred Cvetličarno, kjer me je iz zamišljenosti prebudila zaznava, da je okoli mene naenkrat postalo živahno, predvsem pa, da se je številčnost duš v okolici izrazito povečala. Ni bilo težko ugotoviti, da je bila skupna lastnost množice, ki je postopala pred vhodom, ljubezen do rock’n’roll-a, kot ga interpretirajo slavni avstralski pionirji hard rocka – AC/DC. V zraku je bilo čutiti upanje, da bo na ta večer Ljubljana doživela pomanjšan približek obiska te legendarne skupine, ki že skoraj štiri desetletja navdušuje rokerje z vseh koncev sveta. Vsak trenutek bi se namreč moral začeti nastop, po mnenju mnogih, ene najboljših oponašalskih skupin z imenom Dirty DC.

Kakšne pol ure po napovedanem začetku je DJ, ki je dotlej skrbel za tematsko glasbeno podlago, na simpatičen način pričel nakazovati, da se počasi približuje trenutek »D«. S spodbujajočim pristopom je poskrbel, da se je vzdušje v dvorani naglo povzpelo in je bilo ob koncu uvodnega nizanja izsekov AC/DC uspešnic že na nivoju, ki bi morda kdaj lahko ustrezal celo samima bratoma Young z druščino. Pri tem je treba omeniti, da se je v tem času dvorana skoraj popolnoma napolnila, tako da o dobrem obisku ni bilo več prav nobenega dvoma. Prišlo je staro in mlado. Videl si lahko družine z res majhnimi otroki, pa tudi že marsikaterega dedka. Stereotipi o starostnih mejah v glasbenem okusu torej, ko gre za AC/DC, ne zdržijo.

In nato se je začelo zares. Na oder so prikorakali imitatorji Angusa, Malcolma, Briana, Cliffa in Phila, ki v resnici prihajajo iz Anglije, kjer že od leta 1998 delajo na tem, da se lahko ponašajo z naslovom najboljšega približka slavne skupine. Seveda se je najbrž večina obiskovalcev najprej osredotočila na njihov videz. Nekateri bolj, drugi morda malce manj podobni svojim idolom, Dirty DC vseeno ne razočarajo. Zunanja podoba je povečini resnično dodelana do podrobnosti, zato nas kmalu ne zmotijo več niti dejstvi, da basist nosi lasuljo in da je »Malcolm« malce preveč skodran. Ko pa so naša ušesa dosegli še prvi rifi izpod njihovih prstov, je postalo jasno, da bomo na ta večer nedvomno deležni dobre zabave.

Kot najbolj prepoznaven, dodelan in kakovosten člen zasedbe je tudi tukaj izstopal kitarist Simon, za katerega bo bolje, če ga kličemo kar Angus. Možakar v identični šolski uniformi je tekom celotnega koncerta dokazoval, da ni dobra kopija le po videzu in obnašanju, temveč je tudi pravi kitarski virtuoz. Nedvomno ima vodilno vlogo v nastopu in tako je seveda, če želi skupina poustvarjati prave AC/DC, tudi prav. Ko mu je pri drugi pesmi z glave odletela čepica, je bilo že popolnoma vseeno, saj bi nam ugajal, četudi bi bolj razkrit obraz odkril še tako izrazito nepodobnost z originalnim Angusm Youngom. Zaradi vsega tega ne čudi dejstvo, da je bila njegova kitara ves čas daleč najbolj slišna, … Morda celo malenkost preveč, saj je bil ritem kitarist, t.i. Malcolm zvočno dokaj zasenčen. Sicer je res, da morata, v želji po čim bolj avtentičnem posnemanju, z basistom igrati bolj obstransko vlogo, a vseeno bi bila lahko njegova kitara za odtenek glasnejša. Enako bi najbrž smeli reči tudi za njuna vokala, pa čeprav sta le spremljevalna.

Zato pa tovrstnih težav ni bilo pri pevcu. V resničnem življenju imenovan Chris, je nedvomno drugi nosilec Dirty DC prapora, saj s karizmatičnim posnemanjem gest in gibov prav uspešno predstavlja bodisi aktualnega pevca AC/DC, Briana Johnsona, bodisi legendarnega Bona Scotta, kateremu se je morda najuspešneje približal v pesmi z naslovom Sin City. Presenetilo me je, da je tekom tako dolgega repertoarja (koncert je trajal kar debeli dve uri in pol) uspel ohraniti glas, saj posnemanje tako specifičnega vokala pač zagotovo ni preprosto. Zato tudi mislim, da mu je večina poslušalcev odpustila malenkost drugačen ton in malce slabšo razločnost. To je namreč dobro nadomeščal preko pristne komunikacije s publiko (naučil se je celo nekaj slovenskih besed) in izvirnih točk, ki sta jih izvajala z energičnim kitaristom. Vsi obiskovalci si bomo brez dvoma najbolj zapomnili podvig med hitom Let There Be Rock, ko se je Angus zavihtel na pevčeva ramena in sta se med osuplim občinstvom prebila na drugo stran dvorane, kjer se je postavil na točilni pult ter, zahvaljujoč brezžičnemu sistemu, odigral par solo taktov. Da pa je prebudil še tistih nekaj poslednjih pasivnežev, ki so se, skrivajoč po kotih, do takrat vztrajno upirali nalezljivi energiji, pa se je nato povzpel še na balkon in tako obnorel res celotno dvorano. Nekajkrat se mi je celo zazdelo, da bo kakšen junak iz prve vrste vsak čas kar skočil na oder. Zato so se mi malce smilili fotografi, ki so bili brez ograje spredaj prepuščeni noreči množici. Ta je namreč nemalokrat izvedla celo nekakšen zametek pravega moshpita, ki nam je sicer bolj znan z metalskih oziroma pankerskih koncertov. Ob vsej tej sproščeni energiji je še dobro, da se je najbolj aktiven osebek na odru – Angusov posnemovalec – približno na sredini koncerta v posebnem striptiz nastopu rešil vsega razen kratkih hlačk, saj je bila vročina tako visoka, kot je v Cvetličarni že dolgo ne pomnim.
Morda je bil ravno v tem tudi razlog, da so Dirty DC na določenih delih malo umirili konje s kakšnim daljšim (en je bil resnično že kar predolg) kitarskim solo vložkom. Vendar so vselej že kmalu za tem spet podkurili s kakšno izmed uspešnic kot npr.: TNT, Highway to Hell, Back in Black, Dirty Deeds Done Dirt Cheap, Hell’s Bells, ipd. Skratka; vse do konca so ohranjali tempo, zato ni čudno, da se občinstvo ni hotelo sprijazniti z zaključkom in so priklicali še bis. Takrat sem ob pogledu na uro predvidel, da bodo odigrali še največ dve pesmi, saj bi tako končali ravno ob polnoči. A sem se uštel! Fantje so navrgli kar štiri odlične bombončke – med drugim tudi instrumentalno različico škotske ljudske pesmi Loch Lomond – in tako deset minut čez polnoč v navdušenju množice zaključili svojo peklensko predstavo.

Priznati moram, da so me prepričali in da sem s prizorišča odšel z odločnim odgovorom na tiste dvome, ki so me prevevali pred koncertom. Da, dober posnemovalec je lahko odličen nadomestek originala.

Tekst: Matej Hrustek
Foto: Max Petač

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.