Destroyer – Kaputt

Destroyer – Kaputt

Destroyer – Kaputt

Merge, 2011

Dan Bejar – Destroyer je s svojimi glasbenimi idejami začel leta 1995, v dobi, ki je bila že naklonjena produciranju »bedroom« glasbe. Pod okriljem tega projekta je izdal 9 studijskih albumov, zadnji je pravkar recenzirani. Ustvarjalna energija ga je gnala k sodelovanju v prominentih aktih tipa The New Pornographers in Swan Lake, muziciral pa je tudi v bandih Hello, Blue Roses ter Bonaparte. Obvezni uvod.

Zdaj si zamislimo sebe na sprehodu skozi sredozemsko mestece, ponoči, osvetljeno z lučmi lokalov, skozi katerega prodiramo, da bi prišli na visok naravni pomol, poraščen z visoko travo, ki nas gladi po naših kosmatih mečih. Zazremo se v morje, zberemo vtise in tu se začne Kaputt. Prisluhnemo freatless basu, ki lahkotno lebdi nekje nad prijazno zasidranimi bobni. Zaslišimo še prvo melodiko sintov, oddaljeno, vendar blizu, v srce segajočo in obenem zasanjano v daljavo. Tu je še prijateljica kitara, visoka kot iz kakšnega post-punka. Melodija, ubirana na strune srednje oddaljene jahtice, na kateri se zabava vesela družba v večernih toaletah, s šampanjcem v rokah. Ob prvih zvokih saksofona, ko se glasba meša v nekakšno čarovnijo nove romantike, jazza, pritajenega funka in popa iz osemdesetih, nam ob vsem tem naša domišljija podari še en dar, pritajeno frajerski, žametno gejevski glas Destroyerja. Ko smo že prepuščeni hipnozi nenavadnih, doslej še skoraj neraziskanih glasbenih občutkov, postanemo pozorni na besede. S čim smo si prislužili takšno čast? Izbran izbor gostega besedišča, ki se nežno, toda odločno plazi skozi poti melanholije, osamljenosti, nesrečne ljubezni, nas želi prijeti za roko in nam pokazati, kako se da depro prepojiti s pravo mero refleksije, ne da bi pri tem izgubili plemenito žalost, zaradi katere se depre oklepamo, in iz tega potegniti tisto, kar v življenju iščemo – nemoten užitek.

Rad bi rekel, da je Kaputt popoln album, vendar ne vem natanko, kaj to pomeni, in če slutim, kaj pomeni, si mislim, da to ni. Njegove šibke točke so tam, kjer prijem genialnosti včasih popusti, se prevede v dolgočasno ponavljanje. Kot prebujanje iz opijske narkoze, polno razočaranja in deziluzije. Vse v vsem pa takšne in tako dobre plate še lep čas ne bomo slišali. Poleg odličnih, torej bolj ali manj konstantnih rezin pop perfekcije (Chinatown, Blue Eyes, Downtown, Suicide Demo For Kara Walker) nas na koncu čaka 11 minut dolga eksperimentalna Bay of Pigs, ki po poetični moči nekoliko vleče na dylanesqo. Zagotovo eden najbolj ambicioznih in prefinjenih komadov zadnjega časa. Zatorej – močno naklonjen.

MS

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.