CoH – IIRON

CoH - IIRON

CoH – IIRON

2011, eMEGO 114

Če so se vam začele cediti sline, potem ste zelo verjetno iz predavanja klasične psihologije po nesreči zašli na naš portal. CoH je resda Rus, tudi sliši na ime Ivan Pavlov, ni pa psiholog. Lahko pa ob njegovi muziki razvijete kake čudne reflekse. Ampak najprej malo zgodovine, možakar je pri nas precej nepoznan.

CoH ima za sabo obilno diskografijo, ki se vleče od konca devetdesetih in šteje več kot 20 dolgometražnih solo izdelkov, obstaja pa še kup enih EP-jev, kompilacij in kolaboracij. Pavlov torej producira albume kot kaka gospa iz Nigra otroke. Če pustimo demografijo ob strani in nadaljujemo z muziko, vas pogled na CoHove založnike sigurno pritegne: kar nekaj plošč je izšlo za kultno nemško založbo Raster-Noton, Sovjet pa je izdajal tudi za še bolj kultno Eskaton. Poduk: Eksaton je bila matična založba dueta Coil ter kardela okrog njiju. Usoda je hotela da je zadnja izdaja za to založbo bila ravno CoHova Above Air (2006), dve leti po smrti ustanovitelja Eskatona Johna Balanca. Peter Christopherson, druga polovica, je do leta 2006 založbo še držal pri življenju, potem pa vse skupaj poslal k vragu in lani izdihnil še sam. Pod imenom Soisong je EP in album izdal tudi skupaj s CoHom.
IIRON je Christophersnu tudi posvečen, kot tudi prav tako lani preminulemu Satoshiju Konu, japonskemu režiserju animejev ter animatorju.

IIRON je železna plošča. Svinčen, težak, sovjetski zvok. Grobe in močne teksture ter odločen ritem, ki se ga ne bi branili niti zgodnji Laibach (Slowup (Quadrate für Jah)). Vendar CoH na to lepi tudi organske odtenke (samo poslušajte skladbo Satsugai), zato je IIRON neke sorte ogledalo tranzicijski Rusiji (CoH sicer živi na Švedskem). Če srčni utrip Matrice zveni kot "plexi" in "vzorci" Ryoija Ikede , CoHovega soborca iz Raste-Notona, pa je metafizika sodobne sovjetkse regije ujeta na plošči IIRON. Zveni kot organski elektro-akustičen metal, ki v isti sapi opisuje drage kokainske partyje v Moskvi ter zadevanje z barvo in lepilom, ki je vsakdan prebivalcev, otrok, tipluh. Zato ni presenetljiv podatek, da jedra nekaterih skladb (Red Square, monumentalne War End War ter Setsugai) segajo v konec osemdesetih. Še več, CoH je ploščo s podobnim imenom že posnel! Iron je izšla pred dobrimi desetimi leti in skriva v sebi podobno agresijo, ki pa je precej manj izrazita ter surova in zapakirana v organsko-diskretne izbruhe. IIRON je težka plošča, poslušati jo je treba zbrano, zato pa vam tudi veliko da, tako emocionalno kot racionalno. Kljub teži pa delo ni kompleksno, kar mu štejemo v plus. Je kot neka kepa železa z ročaji. Ob dvigu malce zaboli križ, ko pa se zaženemo in stisnemo zobe pa kar gre.

Album toplo priporočamo, čeprav ni vrhunsko delo. Ima pa trd, a dostopen karakter.

Matjaž Jaušovec

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.