Apocalyptica: Nekaj gotovo počnemo prav

Apocalyptica v Cvetličarni (foto: Uroš Škrjanc)

Apocalyptica v Cvetličarni (foto: Uroš Škrjanc)

Finski bend Apocalyptica se po svetovnih odrih potepa že svojih 15 let in od svojega prvenca, albuma priredb skupine Metallica, so dosegli ogromno. V trenutni postavi, ki jo sestavljajo trije čelisti, Eicca Toppinen, Paavo Lötjönen in Perttu Kivilaakso, ter bobnar Mikko Siren, na svetovni turneji predstavljajo svoj sedmi album, 7th Symphony, s katerim ponovno raziskujejo različne glasbene zvrsti.
Odločitev za intervju s člani benda Apocalyptica je padla zelo na hitro, zato moram priznati, da je bila moja malenkost že tako malce zmedena, kmalu pa sta me Finca povsem razorožila. Perttu in Mikko, s katerima sem imela priložnost poklepetati, se skupaj prelevita v dva prava hudička, ki med pogovorom čisto mimogrede ustrelita kakšno še posebej zrelo, pri čemer si Perttu nadene svoj najbolj nedolžen obraz.
Mikko in Perttu sta zadovoljna z novim albumom in navdušena nad odzivom publike, spregovorita pa tudi o glasbi in turnejah, sramežljivih Fincih, Parizu in šeškanju. Tole je bilo vsekakor zelo zabavno. Perttu in Mikko, hvala ponovno za simpatično druženje! In za lekcijo v lakiranju nohtov!

Torej, fanta, kako se počutita danes?
Mikko: Strah me je …

Strah? Pa ja ne?
Mikko: Ja, strah naju je. [smeh]

Zakaj?
Perttu: Kar en čas je že od našega zadnjega nastopa, 3 mesece in pol, zato se vse zdi sveže.
Mikko: Zdi se sveže in zveni sveže. [smeh]

Najbrž vesta, da je današnji koncert je razprodan, to vaju najbrž veseli.
Mikko
: Pestro bo.
Perttu: Ja, veselimo se že.

Povejta mi nekaj o vašem najnovejšem albumu, 7th symphony; izdali ste ga pred 6 meseci. Kako zdaj gledate na odzive, na recenzije, na to, kako je bil sprejet pri vaših fenih? Ste zadovoljni z albumom?
Perttu: Na splošno je šlo doslej vse odlično.
Mikko: Razmišljal sem malo o recenzijah, a ker je preteklo že 16 mesecev, odkar smo začeli delati album, se mi vse skupaj zdi precej oddaljeno, če sem iskren. Recenzij se pa sploh ne spomnim.
Perttu: Jaz niti. Je pa nekako lažje videti odzive pri publiki, in to je tisto, kar nas najbolj zanima, tisti prvi odziv na naše delo. Za ta album lahko rečem, da sem imel med igranjem novih komadov že od prvega koncerta dalje občutek, da je ljudi nov material pritegnil bolj kot kadarkoli doslej. Ne bi vedel, zakaj, morda imamo lažji pristop ali stvari počnemo bolj prepričljivo. Dejstvo je, da tokrat med igranjem našega programa nimam občutka, da igramo stare komade, ki so zakon, in potem kot nujno zlo še tistih nekaj novih skladb, med katerimi se ljudje dolgočasijo in gredo tačas raje na pivo.
Morda nove skladbe pri publiki zbudijo celo največji odziv, kar je vsekakor spodbudno, saj po tem vemo, da smo nekaj gotovo naredili prav in da je ljudem album resnično všeč. To je zelo pogumen album v smislu, da večinoma nismo uporabljali že znanih receptov. Seveda smo pripravili tipične rokerske skladbe z vokali, a tudi pri zanje bi rekel, da so nekako izjemne, saj ne ubirajo najlažje poti. Predvsem pa govorim o instrumentalnih skladbah, seveda.

Skupaj z vokalistom skupine Gojira [Joseph Duplantier] ste eksperimentirali še z eno novo zvrstjo, to je torej najbrž tudi ena posebnih, drugačnih skladb na tem albumu?
Mikko: Zagotovo je drugačna. Mislim, da doslej še nismo delali tako težkih skladb, posebno z vokali. Je pa ta skladba posebna tudi zato, ker sta jo Eicca in Joe napisala skupaj in v njej na razne načine združila najboljše iz obeh bendov.
Perttu: Že od začetka delamo thrash metal, posebej v instrumentalnih skladbah je to vzdušje stalno prisotno, vendar je na tem albumu res zakon, da smo vnesli to thrashersko zgodbo z vokali, to je potem tisti svež element. Ampak ja, seveda, takšne komade mi je najbolj zabavno igrati v živo, naj bo to Inquisition symphony ali Fight Fire with Fire, ti komadi te zmeraj razvnamejo.

Torej so ti najljubši ti komadi… ker sem imela občutek, da še posebej uživaš pri igranju bolj klasično obarvanih skladb.
Perttu
: Ja, to je res, ampak … [daljši premor] Umazane misli. [nasmeh]
[po premoru]: Všeč mi je, da imamo zdaj med nastopom ta klasični vložek, v katerem se povsem razgalimo in odigramo 3 balade zapored. To je en vznemirljiv nov element v rock šovu. Lahko rečem, da je to tudi zelo korajžna stvar, ki jo bomo izpeljali tudi v rock klubu, kakršen je tale. Seveda je to zame kot čelista obenem največji izziv. V teh trenutkih našega nastopa me je najbolj strah, medtem ko je vse ostalo predvsem čista zabava. A ko igramo v kvartetu klasično glasbo, takrat mi misli preplavijo vsa pravila, kjer je vse tako zelo … Imel sem zelo stroge učitelje, ki so me našeškali, če sem igral napačne note, zato se na odru zelo bojim, da bom naredil kakšno napako, ves čas imam občutek, da me bo foter ali kdo drugi po riti.
[Okej tole pa sem v začetku za trenutek celo kupila, saj nas je v osnovni šoli ena učiteljica res večkrat krotila tudi z zajemalko ali dobro naciljanimi kredami … Zato … dobro si me, Perttu :P]

Z novim albumom ste izdali tudi bonus DVD, ki vsebuje nekaj posnetkov iz Sibelliusove glasbene akademije. Tudi to je nekaj novega.
Mikko: Ja. Hoteli smo prikazati tisto Bring-Them-to-Life razpoloženje, tisto ostrino benda, z DVD ploščo pa smo želeli pokazati dušo naše skupine, njene korenine in tisto lepoto, ki jo zmoremo ustvariti. Zdaj imamo oboje v istem paketu, na kar smo res ponosni.

In Perttu, pred časom sem prebrala, da si včasih igral v filharmoničnem orkestru, a sedaj ne več.
Perttu: Ja, ven so me brcnili, ker sem bil neresen.

Pogrešaš igranje klasične glasbe?
Perttu: Pravzaprav zadnje čase to dejansko zelo pogrešam. Dolgo sem bil povsem zadovoljen, da sem se lahko osredotočal na to in zelo sem vesel, da smo bend, ki lahko ustvarja tako zelo različne zvrsti glasbe. To je pri celi zadevi zame verjetno najpomembnejša stvar, ki zadovoljuje moj glasbeni jaz, da lahko ustvarjam zelo širok spekter zvrsti. A seveda, s klasiko se zdaj že tako dolgo nisem ukvarjal, da resnično pogrešam igranje kakšne dobre komorne glasbe ali simfonije, absolutno. Nekega dne mogoče spet …

In Mikko, si preživel veliko časa v Parizu, ko ste skladali ta album?
Mikko
[smeh]: Dobro vprašanje. To sem opazil šele, ko je bila zadeva natisnjena. Sicer pa lahko na splošno glede naslovov skladb na tem albumu povem, da je po mojem bend poimenovanje skladb vedno blazno resno jemal, do te mere, da je bilo že hecno, kako se trije ljudje sekirajo glede tega, zato smo tokrat k vsemu pristopili malo bolj sproščeno.

Imate svojo najljubšo skladbo na albumu 7th symphony, bi lahko izpostavili en komad, ki vam je najljubši?
Mikko
: Pri meni se to spreminja iz tedna v teden, vsakič mi je najboljši drugi komad. Moram povedati, da so mi všeč prav vse skladbe, niti ene ni, ki bi me motila. Kar ne velja za vse albume, na prejšnjem [Worlds Collide] recimo sploh nisem prenašal komada Stroke, ta komad je po mojem povsem zanič. [smeh]
Perttu: In zato sva tudi tu skupaj …
Mikko: Ja, točno tako! [smeh] Ker je skladatelj …
Perttu [vskoči]: Midva sva ponavadi istega mnenja, zato je bend čisto razklan in ne govorimo drug z drugim.
Mikko: Imamo Stroke in No-Stroke tabor.
Perttu: Jaz bi izbral oba ekstrema z albuma, ker sta komada Bring Them to Life in Beautiful med seboj najbrž najbolj različna in po mojem nekako določata, kaj vse je naš bend, potem pa ustvarjamo vse vmes, cool rock, nek progresivni rock in druge vplive, quasimodovsko deep wave glasbo… težko je vse natančno definirati.

Za nov album ste posneli tudi že 3 videospote in prebrala sem, da bosta Broken Pieces in Not strong enough del trilogije.
Mikko: V bistvu je vse že zunaj, End of Me je dejansko prvi del, Not Strong Enough drugi in Broken Pieces zadnji del.

Res? Ker mislim, da so bili objavljeni v obratnem vrstnem redu.
Mikko
: Odvisno od države.
Perttu: Ja, včasih v glasbeni založbi izberejo po ključu “zdi se mi, da bo v tej državi pametno tole objaviti najprej”. Čudne reči … A jaz tudi včasih gledam Aliens 3 pred Aliens, zato je vse logično.

In radi snemate videospote?
Mikko: Ja, jaz zelo rad. Zadnje 4 smo posneli z isto kanadsko režiserko, Lisa Mann ji je ime. Mislim, da našo glasbo vidi tako, kot jo mi slišimo, vidi jo temačno in romantično in vse, zato ji zaupamo.

Torej bo še kaj časa ostala z vami?
Mikko
: Najbrž, ja, recimo. Seveda je vedno zanimivo delati z različnimi ljudmi. Vedno se česa novega naučiš, tudi pri snemanju videospotov sodelujejo različni ljudje, ponavadi s svojimi močnimi prepričanji, zato je z njimi zelo zanimivo delati. Tokrat je bil hec, vse 3 videospote smo posneli na isti lokaciji in že od začetka snemanja smo imeli namen izdelati trilogijo.

Lahko bi rekli, da ste zdaj že precej dobro znani, kako krmarite med svojim zasebnim življenjem in družinami in potem turnejami in potovanji in oboževalci in tem?
Mikko: Non-stop smo povsod obdani z varnostniki, nikjer nimamo miru, jaz z sabo nosim pištolo. [smeh] Mislim, da je na Finskem čisto mirno, nikomur ni prav nič mar za karkoli; tudi naša predsednica se lahko sama sprehaja po ulicah. Seveda občasno …
Perttu: Tudi na Finskem pridejo to predvsem iz Slovenije …
Mikko: Točno tako! [smeh]
[Haha, no to pa imam, ker sem jima prejle omenila, da sem bila enkrat na njihovem koncertu v Helsinkih …]
Perttu: Finci so verjetno precej sramežljivi.
Mikko: Ja, in spoštujejo intimnost in zasebnost. Seveda včasih v Helsinki srečaš kakšne turiste, ki te prosijo za fotko, a to je redko. Pa tudi, zakaj pa ne, saj so vljudni in prijazni. Naši feni so resnično zelo v redu ljudje, zelo so dobri do nas.

Ste radi po turnejah ali je to le del službe, kako je biti stran od doma in to?
Perttu
: Radi smo stran od doma. [smeh]
Mikko: Pravzaprav je oboje, ponavadi je to nekaj najboljšega, kar si lahko zamisliš, včasih pa si tako zdelan, da vse skupaj postane služba. Ampak mislim, da je z vsem tako, tudi če delaš od 9 h do 5 h v neki pisarni, si včasih zadovoljen, včasih pa čisto povožen. Ampak to je pač služba in mislim, da je nemogoče pričakovati, da bo delo ves čas le 100 % zabava. Ampak lahko rečem, da imamo resnično srečo, da imamo takšno službo. Zelo redko imaš možnost, da se lahko izražaš skozi svojo strast in je to tvoj poklic. Vsaj jaz sem zelo vesel, da to lahko počnem.
Perttu: Mislim, da se je pred približno 2 letoma, pravzaprav med ustvarjanjem tega albuma, zgodilo nekaj zelo pomembnega. Čutim, da smo globlje dojeli, kako pomembno je skrbeti drug za drugega v skupini, ker če smo ločeni, kot recimo zdaj … Paavo in Eicca, ki me sovražita …
Mikko: Mene tudi!
Perttu: Potem je zelo težko biti v istem avtobusu. [nasmeh] Hočem reči, čutim, da smo si nekako zastavili skupne cilje za prihodnost in občutek imam, da smo kot skupina vsekakor namenjeni v tej smeri. Razumemo se v svojem bistvu in na enak način razmišljamo, kje se vidimo v prihodnjih letih, zato je vse skupaj še prijetnejše. Zagotovo smo enotni kot skupina.

In se super razumete in …
Perttu: Ja, in vse se je začelo, ko smo si skupaj ogledali Goro Brokeback [smeh].
Mikko: Ja! [smeh] Zato zdaj nosim to srajco.
Perttu [resno]: Včasih mi dajo kak korenček. Nahranijo me… občasno.

Na vsakem vašem koncertu je z odra čutiti vašo energijo in moč, kljub natrpanemu urniku in potovanjem in vsemu temu se publiki vsakič znova razdate do konca, kako vam to uspeva?
Mikko: Zame je glavni razlog, da hodim po turnejah in sem stran od doma, čas, ko sem na odru. Trapasto bi se počutil, če na odru ne bi dal vsega od sebe, ker je prav to razlog, zakaj smo tu in v tem najbolj uživamo, če smo 100 % pri stvari. To je nekako zelo intimen trenutek s publiko in če vanj vložiš vse svoje moči, si vedno poplačan.

Glede na vaše intenzivne nastope me prav zanima, kako dolgo življenje učakajo vaša čela, a preživijo vse to?
Perttu [nasmeh]: Ja, presenetljivo. Že kakšnih pet let imam istega. Seveda smo se naučili tudi uporabljati svojo moč na drugi način, da ne počnemo stvari preveč na silo.

[V tem trenutku Mikko opazi, da ima Perttu nohte, obarvane v leopardjem vzorcu.]

Mikko: Kako si pa to naredil?
Perttu: To so čarobni nohti. Skombiniraš dve barvi in ena se tako razkropi. Ena prestraši drugo.
Mikko: Katero daš prej?
Perttu: Zeleno. Imam različne … imam vse barve mavrice.
Mikko: Okej, torej črna izgine?
Perttu [gestikulira]: Ja, čisto tako … povsem … in prav vidiš, kako naredi bzzzt.

Perttu: In kje smo ostali? Ja, glavni razlog, da ne uničujemo več inštrumentov, je ta, da ne igramo več utrgani, kot smo to počeli leta nazaj.
Mikko: Čeprav izgleda precej grobo… je to nekako zaigrano. Mislim, da mora biti cela reč utrgana, tako da nisi prepričan, da stvari ne boš prignal čez rob. Po mojem gremo pri nastopu vedno do skrajnosti, včasih morda celo prek.

Še zadnje vprašanje. Apocalyptica obstaja že 15 let, je kakšna možnost, da bomo v bližnji prihodnosti dobili konkreten koncertni DVD?
Mikko: Vedno je možnost. [smeh] O tem smo se že pogovarjali. Ravno danes smo pravzaprav nazadnje govorili o neki možnosti, da bi nekaj posneli. A radi bi to naredili, kot se spodobi. Vsekakor smo zelo ponosni na nastop, s katerim se predstavljamo na tej turneji, je zelo teatraličen in prikazuje naš bend na raznolike načine. Danes je oder žal tako majhen, da ni videti kulise ne ničesar… Skratka ja, naredili bomo en DVD.

Super, torej se imajo vaši oboževalci še nečesa veseliti. Najlepša hvala za čas, ki ste mi ga namenili, in želim vam odličen koncert.

Tanja Orešnik za SonataPHOTOGRAPHICA

Povezani članki: