Ni drugega death metala kot so oni, ni drugega death metala razen njih – Nile

Ni drugega death metala kot so oni, ni drugega death metala razen njih - Nile

Ni drugega death metala kot so oni, ni drugega death metala razen njih – Nile

Hrvaška / Zagreb / Močvara
27. 1. 2011

Ameriška skupina Nile je eno največjih imen v death metalu pa tudi metalu nasploh. Njihovi živi nastopi še izboljšajo glasbeno izkušnjo, zato je obisk koncertov nujen za vse metalske sladokusce. Tokrat so igrali v Zagrebu skupaj z enako zanimivi Melechesh in thrasherji Dew-Scented, zato se je hitro nabral poln avtobus metalskih navdušencev, katerega je nesebično organiziral Aleš „frogi“ Jelovčan. Po krajših postankih v Ljubljani in Novem mestu smo prispeli do hrvaške meje. Zaradi neumnosti oziroma neznanja enega od potnikov avtobusa (mejo je hotel preiti le z vozniško) smo čakali na meji več kot uro in marsikateri potnik avtobusa je postajal vedno bolj nervozen. Po trikratnem prečkanju meje smo končno prispeli v Zagreb in parkirali blizu Močvare.

Prvi bend smo zamudili, tako da smo vskočili ravno na začetek nastopa švedskih Zonaria. Ti naj bi igrali tako imenovani melodični death metal – gotheburška šola death metala, pri kateri je večji poudarek na melodiji, a se še vedno ohranijo hitrostrelni riffi. O njih smo pri Zonarii lahko samo sanjali, saj so postregli s počasnimi neizvirnimi riffi in osladno melodiko. Več kot na glasbo so dajali očitno na videz nastopa, saj so vseskozi pozirali z inštrumenti in bili nasploh lepi s svojimi namazanimi očmi. Edina svetla točka njihovega nastopa (poleg kratkosti in nabora za lep šopek spletnih demotivatorjev) je bila solidna solaža v eni od njihovih pesmi. Svoj nastop so zaključili z besedami: “Podpirajte podzemni death metal.“ Brez komentarja..

Pri naslednjem bendu smo pustili maskaro in melodije za sabo in prestavili v peto prestavo. Dew-Scented so častilci lika in dela legendarnih Slayer, odigranih na nemški način, seveda. Dobro naoljen stroj je polagal riffe za rifom kot BMW S serije drvi po nemških avtocestah. Surov thrash metal brez olepšavanj je ponudil mnogo del srednjega tempa, ki je bil prijazen za headbanganje in moshanje, česar se je publika tudi z veseljem lotila. Zamorjeno vzdušje ob prvi skupini je nadomestilo energično skakanje in že po nekaj taktih prvega komada se je publiki dobesedno strgalo. Energični ritem ni popustil do konca (skorajda prekratkega nastopa) in je lepo ogrel publiko za prihajajoče nastope.

Čas je bil, da potujemo na jug, v zgodovino starodavnih kultur Mezopotamije. Melechesh iz Nizozemske tudi opevajo starodavne bližnjevzhodne kulture, le da uporabljajo drugačno glasbeno podlago. Zvočni posnetek bližnjevzhodne inštrumentalne glasbe v značilnem taktu („tam pa tam pa tam pa tam tam“) je lepo pokazal prevladujoči ritem njihovega nastopa. Black metal srednjega tempa je bil bogato prepleten z bližnjevzhodnimi zvočnimi elementi, bodisi preko melodij solo kitarista bodisi preko samih riffov. Zvočna slika ni bila tako brutalna je pa lepo pričarala okultno temačno vzdušje, primerno vzdušju soban vsemogočnih in perverznih vrhovnih svečenikov Sumerije. Njihov metal v ritmu trebušnih plesov je mene in dokaj velik delež publike pognal v oponašanje poplesavanja teh ritmov. Dolge pesmi pestre zvočne slike in plesni ritem so ustvarile pravo transično občutje.
Po posnetem intru so se člani Nile postavili na svoja mesta. Bobnar Kollias se je usedel za svoj set bobnov z mnogimi prehodi, ki je nakazoval kakšen zvočni napad nas še čaka. Kitarist Sanders je opasal svojo custom kitaro, katere glava je oblikovana v pravo pravcato sulico (preden si jo je opasal je dejansko moral odstraniti nožnico, ki ščiti ost glave). Svoj koncert so odprli s Kafirjem, Ta epska pošast z mnogimi spremembami tempa in vzdušja se začne s skandiranjem „Ni boga razen enega, ni boga razen enega, ni boga razen edinega pravega Boga“ in publika je veselo skandirala zraven. Navkljub kompleksnosti glasbe in zanimivim besedilom (Kafir parafrizira uvodni del poglavij Korana, pri drugih so citati iz starodavnih egipčanskih tekstov) so njihove pesmi spevne in razumljivo odkruljene, tako da lahko publika poje (kruli) zraven. Njihove nizko uglašene kitare skupaj z brutalnim bobnanjem res ustvarijo posebno epsko vzdušje, primerno faraonovim in božanskim sobanam. Te pridejo še posebej do izraza ob počasnejših delih, kjer doneči nizki zvoki spominjajo na donenje gonga. Ob tako surovi glasbi se je seveda hitro ustvaril brutalen mosh, ki je zasedel skoraj tretjino dvorane. V živo so Nile še bolj mogočni in nobenega ne pustijo hladnega, pa čeprav je bil malce slabši zvok. Skoraj vsa komunikacija benda s publiko je padla na basista, ki je bil najnovejši član zasedbe. Kljub temu je rutinsko opravil svojo nalogo in uspešno povezoval posamezne komade med sabo in hkrati držal tempo navdušenja publike. Poleg tega je še veselo basiral in včasih prevzel tudi glavne vokale. Da imajo Nile vsaj malo smisla za humor so pokazali ob zahvaljevanju svoji ekipi pomočnikov in jim posvetili pesem Lashed to the slave stick, he he. Njihov nastop je hitro minil, a je kljub kratkosti (igrali so le dobro uro) za sabo pustil navdušeno publiko. Da so Nile nekaj posebnega se je pokazalo po nastopu, ko je namesto rok Sanders publiki najprej ponudil svojo kitaro. Takoj se je nabral množica, ki se je hotela dotaknit tega svetega stroja death metala.

Če zanemarimo slabši zvok, kratek nastop Nile in obupni predskupini (baje Darkrise niso bili nič boljši kot Zonaria) je bil ta koncert odlična in pestra zvočna izkušnja. Vzdušje v avtobusu je bilo odlično in je še pripomoglo k dobri oceni dogodka, vsa čast organizatorju avtobusnega prevoza.

Tit Slatinšek

 

 

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.