Carnaval – 1

Carnaval - 1

Carnaval – 1

2010, samozaložba


Pričujoči album Carnaval sem prvič zares poslušala v čisto novi situaciji. S polnim kovčkom sem v blažjem snežnem metežu stala na ogromni, tuji postaji javnega prometa, imela sem zanemarljivo majhen zemljevid, na katerem ni pisalo prav nič uporabnega, ura je bila sedem, ali nekaj takega, zvečer in nadejala sem se spanja v hostlu, ki so ga ocenili na 7 evrov na noč. Če to ni situacija, ko človek potrebuje nek občutek domačnosti, potem ne vem, katera je. Do tistega trenutka sem si nonšalantno domišljala, da je pri meni težko zaigrati na nacionalna čustva. In čeprav imajo Carnaval s “slovensko glasbeno sceno”, kot se omenja zadnje čase, na srečo malo skupnega, je bil občutek, ko sem z njihovim albumom v ušesih lazila po popolnoma neznanih delih do takrat še neraziskanega mesta, prijetno vznemirljiv. Album se mi je nato prilepil v mp3 predvajalnik še za nekaj tednov in tako smo skupaj pešačili po londonskih parkih, koncertih, temačnih ulicah ter spali v zanemarjenem hostlu s pokvarjenimi okni in neolikanimi cimri.

Kakorkoli že, gre za debitantski album benda, ki pa je izšel za albumom 2. Komplicirano? Niti ne. Material zanj je bil posnet že leta 2006 oziroma tam nekje, zaradi tehničnih in ostalih težav pa zmiksan in izdan šele v letu 2010. Vmes je bend doživljal kadrovske spremembe in rošade, izdal svoj drugi album, kmalu za njim pa še pričujoči prvenec 1. In na njem gre, takole na hitro rečeno, za povsem legitimno zmes takozvanega alter zvoka devetdesetih in stoner rocka. Pri prvi skladbi Grileiros je v začetku osprednji bobnarski ritem – tako počasen in razpotegnjen, kot si stonerska ritem sekcija lahko privošči – nato pa se mu pridruži trpeče-božjastni vokal. Bolje rečeno, vokal v funkciji dretja in bolj nekakšnega dodatnega glasbila kot pa same lirike. Pri drugi skladbi Stupid Music pa je že v ospredju zloglasno navita fuzzy kitara, ki, če iščemo primerjave, spominja na kitarski zvok Mudhoney, le nekoliko upočasnjen in bolj pasivno agresiven, morda v ligi Electric Wizard. Tretja No Asylum brezkompromisno drvi v pogubo, Where’s the Apology pa se spet bolj ležerno-psihadelično pelje po neki ravnini. Morda ne ravno puščavi, zagotovo pa je nek od boga pozabljen kraj. In tako pridemo do osebnega favorita na plošči Don’t Disturb God. Ta skladba je tako prekleto smiselna in dovršena, kot da ne spada v ta čas in prostor. Ali pa morda ravno zato še toliko bolj? Vsekakor je vse na pravih mestih odigrano s pravo intenziteto, melanholični vokal se brez vsakega lapsusa perfektno zlije z instrumentalnim delom, ki je prav tako demokratično uigrana celota. Nobenih pretiranih solaž, le dobro natempirana celota. Kar lahko, kljub temu, da gre za različne komade starejšega datuma, lahko rečemo za celoten album. Čuti se, da ima bend ogromno za povedati in glede na to je njihov prvenec presenetljivo celovit, kljub temu, da tisti splošni navdih črpa iz raznovrstnih glasbenih zapuščin zadnjih nekaj desetletij. Na trenutke so tudi Carnaval skoraj melodično-baladni (refren naslednje skladbe Hippo-Chondriac), tako kot so tu in tam bili Smashing Pumpkins; nadalje so lahko grungersko apatični in hkrati besni tako, kot je bil nekoč Eddie Vedder, ki ni vedel, ali bi se zaprl v svojo garderobo ali pa spil še eno flašo vina in razsul celoten oder. Od grunge zvoka in lirike (ta sta recimo precej izpostavljena pri Chocolate Cake ali pa zaključni Vacation) pa do psihadelije sedemdesetih in tistih stonerskih riffov, ki so jih med prvimi producirali Black Sabbath, je na pričujoči plošči precej kratek, a presenetljivo eleganten prehod (Mountain Stoner). Iz vsesplošnega raztura in pozitivno usmerjene agresije izstopa le predzadnja Taste of You, ki je glede na siceršnjo polnost zvoka čisto minimalistična – otožen vokal s kitarsko spremljavo in povsem premaganimi bobni. Finale je kljub temu udaren, sledi še zaključna Vacation.


Generalno rečeno gre za eno izmed najbolj kul plošč, ki so na naši rodni grudi uradno zagledale luč sveta preteklega leta 2010 (kljub temu, da je nastajala že dosti pred tem). Ne samo zato, ker na neprisiljen način združuje glasbeno zapuščino precej različnih obdobij (in to še iz precej oddaljenih krajev!), ampak zato, ker za prvenec vse skupaj izpade nadopovprečno zrelo in to kljub nespolirani produkciji. A če bi vsa domača glasba (pa ne glede na žanr) zvenela tako iskreno in nepopačeno, bi bil boj za najrazličnejše kvote in števila predvajanj povsem nesmiseln, saj bi se (v idealnem svetu ljudi z izoblikovanim glasbenim okusom, jasno) glasba domačih avtorjev vrtela praktično sama od sebe.

Nina Hlebec

Povezani članki:

Značke: