Bombaj Štampa – Neka DJ odmah dole CJ

Bombaj Štampa - Neka DJ odmah dole CJ

Bombaj Štampa – Neka DJ odmah dole CJ

2010, Dallas Records

Osemdeseta so bila bogato gojišče pop gibanj, ki so se označevala za v kakšnem smislu nova. Tu so bili novi val, nova romantika, Neue Sloweinsche Kunst, tudi novi val britanskega heavy metala je, kljub rojstvu v poznih sedemdesetih, svoj vrhunec doživel v dotičnem desetletju. V tem obdobju se v Sarajevu ni dogajalo nič novega, tudi na račun novega primitivizma ne. Ta je bil tam, natančneje na Baščaršiji, prisoten že dolgo. Nekaterim je pomenil zgolj gibanje, podlago za kristalizacijo idej skozi nekaj domačega, zabavnega in dolgoživega. Življenje in besede drugih njegovih protagonistov pričajo tudi, da se ni pojavljal zgolj kot takšen. Najbolj znani produkti: Top lista nadrealista, Zabranjeno pušenje, Elvis J. Kurtović, Plavi orkestar, Crvena jabuka in Bombaj štampa. O tej glasbi si mislimo marsikaj: če odštejemo vmesna polja, je za večino ljudi bodisi turbofolk bodisi nebeška simfonija. Verjetno nič od tega ni res. Vsaj večinoma ne. Omenjeni bandi so mešali bosansko poulično folkloro in novi val, v britanskem in v jugoslovanskem smislu. Njihov pristop je bil stvar svete preproščine. Trudili so se ne preseči jezika raje in obenem delati resno muziko. Ustvarjali so kič, s postmodernim pridihom ali brez njega (postmodenizem je v bosni lahko tudi precej širok pojem). Vsekakor nekaj posebnega, pa v glavnem nič izjemnega.

Bombaj štampa pod frontmanovstvom naturaliziranega Džurota je kljub specifični karizmi tipična zasedba novega primitivizma. Pesmi, ki se ukvarjajo z življenjskimi stvarmi kot sta nesreča in ljubezen. Jebivetrske pesmi. Večinoma takšne, ki bi lahko izšle samo iz Sarajeva, s substanco zaradi katere kakšna slovenska dama rada podleže čarom kakšnega ‘Južnjaka’. Na letošnjem Neka DJ odmah dole CJ (siđe, če se je kdo spraševal) jim tega duha ne zmanjka. Glasbena podlaga je sicer drugačna. Tokrat so se lotili standardov bluesa, rock’n’rolla, funka. Večkrat se nam zazdi, da smo nekaj že slišali, recimo pri Rolling Stonesih (avtorstvo glasbe dveh pesmi je sicer pripisano Chucku Berryu ter dvojcu Jagger / Richards). To nas sicer ne moti preveč. Dvanajst komadov z bosansko milino in grobostjo v istem zamahu, rokenrol, star kot zemlja in stokrat prežvečen, pa še vedno konkretno živ, zametki solza in smeha, neumnost in bistrost so sposobni v precejšnji nadoknaditi to pomankljivost. Kot tudi manjko česa odrešujočega, v globine vrtajočega.

Jugonostalgija s tem izdelkom ne bo pridobila kakšne nove sociološke ali filozofske študije. Mogoče se bosta zakonca med poslušanjem njihove ljubezenske pesmi dala dol, ne bosta pa zaradi nje rešila svojih težav. In tako naprej. Verjetno to tudi ni bil cilj pri ustvarjanju. Poslušalcu se zdi, da je prišel na drink k skupini starih dobrih prijateljev. Vesel je, da se jim lahko pridruži. Rabi ga kot rabi drink s svojimi starimi prijatelji. V tem pomenu Neka DJ izpolnjuje svoje poslanstvo. Vrtel se bo, ne bo pa rešil sveta. Zapakiran je v lično škatlico, s knjižico besedil, fotografij, duhovito biografijico … Simpatičen v vseh ozirih.

MS

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.