Anonimna zgodovina; Charles Gayle Trio v Klubu CD

Anonimna zgodovina; Charles Gayle Trio v Klubu CD

Anonimna zgodovina; Charles Gayle Trio v Klubu CD

Ljubljana / Klub CD

18. 1. 2010

 

Vsaj toliko kot druge so tudi jazzerske glasbene vode polne retrospektivnega mitologiziranja. Desetletja, muzikanti ali inovacije so posejani po površini vednosti in služijo orientaciji po prostoru, ki seka glasbeno izkušnjo, faktografsko znanje in intuitivno ali analitično sestavljanje drobcev obojega. Pisati o nastopu Charles Gayle Tria potemtakem vsaj izpostaviti, če že ne v refleksijo dogodka integrirati dejstvo, da gre pravzaprav za glasbeno legendo (ob vsej sili, ki jo je tej besedi naredil PR, to resda ne pomeni prav veliko) in da je svobodno tulil in pihal že v ranih šestdesetih in da vse od takrat pa do danes igra z raznimi dolgoživimi težkokategorniki (Pharao Sanders, Rashied Ali, Henry Grimes …). Niti se ne kanim izogniti kalupu, a ga je vredno omeniti; verjetno kot pretvarjanje, da se s takšno kontekstualizacijo lahko kaj bolj plastično izriše večer.

 

No, pri njem se določena mera premočrtnosti vseeno lahko zapazi. Baje preradikalen v ranih letih se je izognil renomejem svojih sovrstnikov (Sanders, Coleman, Coltrane in slični) in na sceno resnično vzniknil šele okoli abrahama. Najbolj poznan kot izredno artikulirano disonanten in pogosto kričeč saksofonist in v zadnjih letih nekaj bolj umirjen pianist, se je tokrat v triu (skupaj s Christopherjem Sullivanom na basu in Michaelom Thompsonom na bobnih) oglasil v Klubu Cankarjevega doma. Napovedan je bil kot legenda, katere si želijo vsaj enkrat na sezoni stlačiti v serijo Cankarjevih torkov; v doglednem času bodo legende res počasi verjetno ugrabili črvi ali demenca in jih je torej dobrodošlo slišati. No, prežemajoča in nevsiljiva glasbena ter odrska prezenca Gayla je kazala glasbeno naravnanost nekakšnega konzervativnega svobodnega jazziranja, glede katere se sprašujem, do katere mere se po izteku tovrstnih muzikantov res še lahko ohrani. 

 

Torkov nastop je izkazal, morda proti pričakovanjem, dokaj umirjeno godbo in trejdmark fizičnost Gaylovega saksofona je tokrat nadomestila bolj harmonična slika. Začenši s prvim komadom, ko je čez živahno poliritmijo neprisiljeno improviziral ter variiral s tenor saksofonom in je z višjimi registri le varčno interveniral. Tudi v nadaljevanju, skozi svobodna bluesiranja ali posamezne nežno lirične preboje, je bila zvočna grobost prej finesa kot pravilo. Improviziral je malo ven iz standardnega nabora free fraz, hkrati pa se je godba tria  večino časa izmikala jazzu lastni napetosti, nekako je kar tekla. Izvzemši nekaj tehničnih težav basistovega ozvočenja je glasbena izkušnja (skozi dva dela koncerta) potekala res zvezno. Usklajeni muzikanti so deloma preigravali komponirane motive in si hkrati pogosto puščali prostor za sole, ki pa so bili vpleteni v glasbeni lok in ki so se kar zgodili in potem spet kar nadaljevali v troje. Tudi basist je pogosto vpeljal melodične momente, ki so diskretno zrasli iz sicer svobodnjaškega ubiranja tonov, in brez cene klišejev je bila to en bolj sproščenih zvočnih poljan, kot jih od triov takšnega kalibra človek sploh lahko pričakuje.

 

Gayle je na obeh delih koncerta sedel tudi za klavir, v katerem sicer drugače kot na saksofonu, a vendar zaznano podobno, raziskuje svojo izraznost. Če na saksofonu z grobostjo ter občasnim prepihavanjem toliko bolj poudari lirično melanholijo, je na klavirju bolj zadržan. Pa vseeno, ko  špila drobce tradicije in hkrati v kateri sosednjih oktav besno trza in drobi, so skupna bilanca vendarle nežno kontemplativni momenti, ki se z odličnim sodelovanjem obeh drugih muzikantov sežamejo v močno atmosfersko prezenco tiste sorte, ko po koncu koncerta niti ne rabiš bisa marveč bolj nekaj tišine v tistem neskončnem stopnišču, skozi katerega se lahko nekaj bolj mirno sprehodiš iz Kluba. Skratka, nepretenciozen in suveren večer povsem mimo trendov.

 

Anže Zorman

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.