Založba God Bless This Mess ponovno kaže mišice

Založba God Bless This Mess ponovno kaže mišice

Založba God Bless This Mess ponovno kaže mišice

Murska Sobota / MIKK
10. 12. 2010

God Bless This Mess festival je namenjen predstavitvi istoimenske založbe, v preteklosti je imel tudi poletno edicijo, letos pa je bila zimska edina. Razlog verjetno tiči v dejstvu, da na sceni ni bilo kake močne novitete, ampak to samo ugibam. Kakorkoli že, v veselem decembru ponovno dvojna doza, 9. decembra v ljubljanski Menzi na Metelkovi, dan kasneje na domačem terenu v MIKK-u. Bogata koncertna ponudba v četrtek v Ljubljani (Majke, Edo Maajka, GBTM festival) je marsikateremu odprtoglavemu koncertnemu navdušencu vzela kako minuto ali pa dve za razmislek, po odzivih iz tabora založbe sodeč, pa se jih je kar zadovoljivo veliko odločilo za skok na Metelkovo. Mi nismo bili med njimi, ampak smo (salomonsko) adute založbe GBTM raje preverili na rodni grudi, v petek v Murski Soboti.

Odločitev je bila očitno kar prava, saj je bil MIKK prijetno poln, ne preveč in ne premalo; pa tudi tistih, ki častijo kaki špricar, ni manjkalo. Pa ni bila prava samo zaradi tega, kar štirje domači bendi so obetali: največ zanimanja je seveda požela zasedbo Bekko, če rečemo all-star zasedba, bo zvenelo malce pretenciozno, jo pa sestavljajo sami znani tvorci lokalne scene: Jernej Koren (ŠKM) na basu, Ivor Knafelj (Plueg, Stekli psi) na bobnih in Sašo Benko – Bekko (Psycho-Path, Manul) na kitari. No, v polurnem programu so se predstavili solidno in predvsem simpatično: na trenutke post-rockersko, na trenutke malce indie, na trenutke spominjajo, kot je pripomnil kolega, na Stone Temple Pilots. Vsekakor pa zelo melodično in prijetno ušesu. Bekko je nosilec vse zgodbe, ritem sekcija je tam, ker pač mora biti (namerno pretiravamo), in to je na kratko to. Ne bom rekel, da so me navdušili, vsekakor pa so pustili pozitiven vtis.

Podobno bi lahko rekel tudi za Dežurne krivce, ki sem jih tokrat prvič videl z "novim" pristopom, ko koncert odigrajo v šusu. Res so nekateri prehodi še malček nedodelani (oziroma bi lahko zveneli bolje), drugače pa nastopu ni kaj očitati. MIKK je Krivcem drugi dom (tisti bolj načitani veste, da so svoj čas grozili, da ga bodo "odvlekli k Jürji") in temu primerna je bila podpora ter veselica pod odrom (zgodil se je celo en mali mosh pit). Pravi rock ‘n’ roll, ob katerem se ne moreš imeti slabo.

Najboljši nastop večera pa so pripravili ŠKM banda, ki so bili izvrstni. Beltinčani so v odlični formi, ostri, jasni in dodelani. Resda muzika ni za vsakogar in ni za veselico, ima pa rep in glavo, je premišljena, tudi tehnično zahtevnejša, ter ima energijo. Ne vem kaj žene ŠKM bando (mogoče to, da jim v matičnem klubu Ambasada lokalne oblasti najedajo in povzročajo težave), so pa iz nastopa v nastop boljši. Vsekakor toplo, toplo priporočamo v konzumiranje!

Za konec pa še nu-metalci Wrong, ki so bili kar primerna izbira in so lepo zaključili žanrsko pester koncertni večer. Pozni uri navkljub je bil klub še precej poln, zasedba ima ob izdaji nove plošče podporo, vendar bi po videnem sodeč rekel, da imajo pri živih nastopih še nekaj rezerve. Albuma resda ne poznam, verjamem pa, da je lahko take vrste hrup še hrupnejši in ostrejši.

Pod črto: ponovno uspešno izpeljan festival. Na sceni je novo ime (čeprav bi si mogoče poleg novih imen lahko želeli tudi dejansko novih obrazov, ki jih štejejo manj kot 20, ampak … ), znana pa so še v dobri kondiciji. Če pogledamo na stvari širše, je zgodba založbe GBTM lep primer, kako se rešiti iz bednosti. In način deluje na vseh področjih v življenju: ideja in vizija, trdo delo, srčnost in vztrajnost, pa uspeh ne sme izostati in tudi ne bo izostal. Čakanje na državo, na kvote, na pomembne druge ali najboljšega soseda je po domače povedano – kurac. Pljunite v roke in pogumno naprej. In to še posebej velja za tiste, o katerih smo pojamrali par stavkov nazaj. Tako muzikantje, o katerih je tekla beseda tekom članka, kot spodaj podpisani se staramo – zato sceno mogoče bolje razumemo, jo pa manj živo doživljamo. Da pa bodo stvari tekle naprej (drugače), pa so potrebne mlade in sveže ideje. Ni mi popolnoma jasno, zakaj mi o punku (ki ga v tapravi štimi ženejo ljudje, stari 15, 16 let) na radiu še vedno razlaga Igor Vidmar (bizarno je tudi dejstvo, da to še sploh hoče početi …). In 3/4 Slovenije je nad tem navdušene (imel bo celo žur za rojstni dan). Pa ne da bi Vidmarju karkoli oporekal, vsekakor pa to dejstvo nekaj pove o stanju stvari v naši družbi. Kluba MIKK in založbe GBTM niso k življenju spravili gledalci TV-ja, ampak mladež z željo. Zato naj bosta tale člančič in blebetanje en majhen prispevek k optimizmu, kritičnosti in želji po spremeniti stvari na bolje, ki jih sploh precej pogrešam; čeprav je levji delež "zaslug" za to tudi pri tistih, ki se ne znajo umakniti in ne razumejo, da gre svet naprej. Brez skrbi, čez 10 let vam več ne bom pisal o koncertih, ampak bom raje poslušal Toma Waitsa in pomagal otrokom pri domačih nalogah. Si pa zelo želim, da bi iz Pomurja še zmeraj prihajala dobra muzika in da bi o njej še vedno pisal in vam jo poskušal približati Rockonnet.

Mogoče so Motörhead res glasni. Mogoče Lemmy res spije liter viskija na dan. Mogoče celo fuka vsak dan. Mogoče je to rock ‘n’ roll. Ampak tak je bil že v sedemdesetih. Tomica in Ivor: Še na mnoga leta!

Matjaž Jaušovec

 

 

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.