Večer dveh koncertov v Klubu Cankarjevega doma

Eduardo Raon

Eduardo Raon

Ljubljana / CD / Klub CD
30. 11. 2010

V torek se je v Klubu CD odvil kar en tak mali harfarski festival. S tem kanec eksotičnim in redko slišanim inštrumentom se je namreč najprej predstavil portugalec Eduardo Raon, sledil pa mu je kvartet s še dvema harfistkama, s že kar harfistično starosto Zeeno Parkins na električni harfi ter z nekaj mlajšo Hélène Breschand. Slednji sta v kvartetu dopolnjevala še Elliot Sharp s kitaro in klarinetom ter Franck Vigroux na efektiranih gramofonih.

A navkljub dvema bendoma je šlo za sorazmerno kratek in osredotočen koncertni večer, saj sta oba nastopa ponudila po en, bolj ali manj improviziran kos lebdeče zvočne tkanine. Začenši z Eduardom Raonom; ta je v lanskem letu v triu Powertrio najprej nastopil na Jazzu Cerkno, proti koncu pa lanskega leta pa se je spet pojavil pri nas še v kontekstu performensa Varljiva svetloba. Tokrat je nastopil povsem sam in oborožen z obskurnim inštrumentom daksofon ter s semplerjem in nekaj efekti. Odigrani kos je bil spleten iz več sklopov variacij na posamezna vozlišča, ki so si v tekočem zaporedju sledile kot nastavki komadov, ti pa so se navadno raztopili sami vase in redkeje dejansko zavzeli sorazmerno artikulirano eksistenco. Kar je celotno sliko vseeno združilo, je bilo predvsem res učinkovito nihanje med napletanjem tenzije in atonalnih ter neharmoničnih momentov, pa potem soslednega ali vzporednega razpletanja v toplejše in bolj varne zvočne sheme. Takšne milozvočne rešitve so tudi rešile celotno logiko nastopa, saj je celoten zvočni kos v končni fazi izzvenel predvsem kot nekam arbitrarno vezan poligon, na katerega uho bolj nasloniš, nekoliko manj pa je slednji organ izzval s kompleksnejšo intrigantnostjo. Vsaj tako se je zdelo avtorju, ki je – tokrat nekoliko zamišljen – bil povsem zadovoljen z glasbo, ki je peljala do svojega konca v sorazmerno nezahtevnem, pa vendar darežljivem razmerju do polušalca.

Sledil je kvartet, v katerem velja najprej izpostaviti Elliota Sharpa. Ta multiinstrumentalec je že vrsto let oz. desetletij ena vidnejših figur njujorških avantgardnih muzik, sorazmerno pogosto (pa morda vendar preredko) pa se ustavi tudi v naših logih. Je improvizator in obenem izredno ploden ter ambiciozen komponist, in če bi človek želel nekako na hitro zaobjeti njegov pristop, je to dekonstrukcija glasb. Neodvisno od materiala, s katerim prvenstveno operira, skoraj vedno se lahko opazi celo vrsto filigrantsko vstavljenih in zastavljenih drobcev vseh vrst glasbenega izraza.

Z Zeeno Parkins se na ploščah in odrih pojavljata že dobrih 15 let, in izpostaviti velja predvsem Sharpov projekt Carbon, kjer sta odlična skupaj z bobnarjem Bobbyem Previtom. Špilajo neko (če kanec banaliziramo) avantgardno varianto postrocka z res masivnim zvokom, ki pa je precej drugačen od tokratnega koncerta, ko sta sile združilo v francoski navezi, z omenjeno harfistko Helene Breschand ter analogno elektorniko Vigrouxa.

Njihov glasbeni kos je bil kar logično nadaljevanje prvega; lahko bi se reklo, da je bil prvi ogrevanje, drugi pa že povsem resna muzička izkušnja težkega kalibra. Zvočna masa, ki so jo igrali, je bila – za razliko od marsikaterega nastopa zadnjega časa – resnično nerazvezljivo delo vseh članov zasedbe. Še več, le poredko se je dalo v kateremkoli momentu razbrati posamezne prispevke. Resda so se različni glasovi redno izdvojevali s posameznimi izvajanji oz. kar glasbenimi arabeskami, a te so se iz skupinskega zvoka izpeljale gladko, kot njegove organske pritikline. Breschandova je prebirala strune predvsem v intrikatni ter harmonični maniri in vsemu skupaj dala jasen pečat klasičnih ter komornih muzik, proti koncu nastopa pa je zvočni kompleks ozaljšala še s svojim glasom. Parkinsonova je s svojo električno harfo igrala manj harfistično vlogo; a kot sama pravi, lahko z njo ustvarja karkoli, in ta karkoli je bil skupaj z Vigrouxom tokrat predvsem ustvarjanje kontekstov in frekvenčnih zapolnjevanj, ki so v dobršni meri poskrbela za atmosferski preliv in izhodiščni vtis muzike. Sharp je standardno odličen v vse to vstavljal improvizirana trajanja iz vseh vetrov, hkrati pa z rednimi vračanji v skelete rockovskega idioma skrbel, da živost in žmohtnost nikoli ni mogla popustiti pod zahtevnostjo in intenzivnostjo glasbe.

Skratka, ta drugi nastop je bil (za fene) sicer premalo Sharpov (ki se naj, nemara najsmeleje, k nam spet kaj primaje kar solo), ob tem pa vseeno neprecenljivo darežljiv tako s prvožognim estetskim učinkom kot tudi z apeliranjem na tiste, manj evidentne gumbe vrhunskega glasbenega užitka.

Anže Zorman

 

 

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.